Tomaž Mihelič je na Caminu razčistil s predsodki
Tomaž Mihelič, ki ga javnost že dobri dve desetletji pozna kot sestro Marlenno, nas z zanimivim in vabljivim naslovom 33 – To ni še ena knjiga o Caminu nagovarja, naj se potopimo in poglobimo v njegove zgodbe, ki so nastale po sloviti romarski poti, ki jo je prehodil pred dobrim letom in pol. »Ugajati drugim in pozabiti nase je klasični manever zanemarjanja lastnega bistva. Ne verjamem v floskulo, da se na Caminu najdeš. Če se ne najdeš zjutraj v prvem odsevu domačega kopalniškega ogledala, se tudi na Caminu ne boš. Kvečjemu se boš izgubil,« razmišlja v knjigi. Tomaž pravi, da je na Caminu vse drugače: »Počnemo stvari, ki jih v ustaljenem vsakdanu ne bi ali se nam celo upirajo.«
Ne gre za 33 zgodb, temveč 33 dni, kolikor je Tomaž potreboval, da je prehodil slovito romarsko pot. Mnogi so se njegovi odločitvi čudili in menili, da je pobeg za tako živahnega človeka, ki ima rad ljudi, družbo in ves rokenrol, ki ga ponuja življenje, nenavaden. A prav to je potreboval. »Camino ti ponudi priložnosti, vzeti pa si jih moraš sam. Najprej te fizično utrudi in izzove, saj je pot sprva zelo hribovita. Nato sledi drugi del, ki je precej dolgočasen, in če nisi dobro organiziran, se zlahka zgodi, da se nimaš kje založiti z vodo. Če hodiš 800 ali 1000 kilometrov, prehodiš novo pot, izveš marsikaj novega, spoznaš pokrajino, deželo, ljudi. V življenju še nikoli nisem toliko hodil, vsak dan sem se znašel v novem kraju, videl, čutil, slišal, vohal. Predvsem pa sem na Caminu razčistil s predsodki,« pravi Tomaž.
Zdaj ima še eno družino
Na poti ni spoznaval le sebe. Danes je namreč bogatejši za ogromno prijateljev, ki so mu zaupali zabavne, poučne, zanimive, ganljive in celo pretresljive zgodbe. Njihova imena je spremenil, saj jih je s tem zaščitil. »S Caminom je v moje življenje vstopilo veliko bratov in sester. To so zgodbe o Judi, Sebastianu, Sashi, Brendi in drugih,« pravi Tomaž. Z večino je hodil do cilja in še danes so izjemno povezani. »Ustvarili smo skupino, v kateri se po letu in pol še vedno slišimo skoraj vsak dan. Sem človek skupin. Vse se je začelo s Sestrami. Okrog sebe imam rad najboljše, najlepše in najbolj zanimive ljudi. Naša skupina je raznolika in izjemno povezana. Najpomembnejše pa je seveda to, da se še vedno spoštujemo,« je hvaležen za nove prijatelje. Doda, da se doma pogosto dogaja, da ne pozdravimo niti prvega soseda.
»Na Caminu se zgodi čarovnija, saj te ljudje vzamejo za svojega, čeprav ne poznajo tvoje preteklosti,« pove. Mnogi so mu na na trenutke izjemno zahtevni poti, polni vzponov in padcev, zaupali najbolj osebne zgodbe. »Vsakega od nas je pustolovščina zaznamovala. Nekatere za vselej. Drugi potrebujejo sezonsko osvežitev. Moji junaki in junakinje so me nagradili z zgodbami, ki odganjajo dvome in nas hrabrijo. Ni pravil, kako se vesti ob vrnitvi s te nenavadne poti. Vsakdo si je iz izkušenj sestavil svoj kalejdoskop. Pogled skozenj ni več enak, kot je bil. Nihče od nas ni več enak,« doda.
Na Caminu se zgodi čarovnija, saj te ljudje vzamejo za svojega, čeprav ne poznajo tvoje preteklosti.
Motivirala ga je Afrika
Na poti ni premišljeval o tem, da bodo njegova doživetja nekega dne zaživela v knjigi. »Obožujem pisanje, le ples imam raje od njega. A na Camino sem pobegnil od vsakodnevne rutine. Ko sem prišel nazaj, so me prijatelji nagovarjali, naj napišem knjigo, med njimi je bila tudi Vesna Milek. Nekaj mesecev pozneje sem odpotoval na Zanzibar, da bi se odpočil, nazaj pa sem se vrnil kot misijonar,« se zasmeji Tomaž, ki se je na črni celini odločil za korenite življenjske spremembe. »Tanzanija je krasna dežela, kjer belci še vedno izkoriščajo domačine. Tam sem sklenil, da bom o svoji poti napisal knjigo in pomagal ljudem v Afriki,« pravi Tomaž, ki je po prihodu domov ustanovil Humanitarno-umetniški zavod sestre Marlene. Slednjemu bo namenil velik del od prodaje knjige.
»V Tanzaniji so me ljudje neverjetno lepo sprejeli. Pa ne zato, ker sem jim nekaj dal, temveč zato, ker sem se z lahkoto vključil v njihov način življenja. Ob zadnjem obisku sem prijatelju, jaz mu pravim afriški brat, in njegovi družini pomagal zgraditi hiško. Slišimo se vsak dan in komaj čakam, da jih spet obiščem. Prav Afrika je bila tista, ki me je najbolj motivirala za pisanje knjige 33. Naslednja knjiga bo nedvomno govorila o celini, ki sem jo vzljubil z vsem srcem,« nam še zaupa.
