Tramvajsko cingljanje daje Beogradu poseben čar
Če je Martin Krpan dejal, da je treba pustiti trebuh zunaj, če greš na Dunaj, za Beograd velja čisto nekaj drugega: brez znanja cirilice ste opleli. S pisavo, ki je mlajša generacija v glavnem ne pozna, se boste srečali na prav vsakem koraku. Kako na to gledamo tujci, ko pridemo v srbsko prestolnico? Z nelagodjem, morda celo z občutkom nezaželenosti. Starejša generacija se je v osnovni šoli pri pouku srbohrvaščine še učila nam skoraj neznane pisave, ki ima sicer z latinico nekaj skupnih črk. Kaj pa mlajši, med katerimi je množica turistov z vseh koncev sveta? Brez znanja cirilice se boste v Srbiji težko znašli. Začne se že na letališču, kjer s težavo razberemo, da nosi ime po izumitelju Nikoli Tesli. Ko želimo prebrati prihode in odhode letal, si lahko imena posameznih mest samo domišljamo. No, res je, da se po dolgotrajnem čakanju vozni red letal spremeni v nam berljivo in razumljivo latinico. Hvala bogu, odleteli bomo na pravo destinacijo.
Mnogo težje je, ko se sprehodimo po najbolj prometni pešconi v več kot dvomilijonskem mestu, Knez Mihajlovi ulici, kjer nas presenetijo napisi trgovin z nam skoraj neznano pisavo. Izjema so tuje trgovine, ki jih je tudi v Beogradu vse več in ki ohranjajo originalna imena in prepoznavne oznake oziroma logotipe. Če boste postali lačni in si zaželeli kakšno žemljico, kifeljček ali kolaček, boste le na podlagi mamljivega vonja prepoznali trgovino, kjer nad vhodnimi vrati (v cirilici) piše: Hleb i kifle. Skratka, cirilica prevladuje na vsakem koraku, turisti pa si lahko pomagajo, kakor vedo in znajo. Nekaj podobnega se dogaja z napisi prog na avtobusih, trolejbusih in tramvajih beograjskega mestnega prometa.
Nepopisna gneča
Javni promet v prestolnici Srbije je podrejen velikosti mesta, vsekakor je urejen zgledno in razumljivo, žal pa je prevoz počasen zaradi nepopisne gneče na cestah. Le tramvaj je razmeroma hiter. Beograjski prometni strokovnjaki so javnemu prometu dali prednost, tako da se boste z razmeroma poceni dnevno vozovnico lahko vozili po mili volji z enim od treh sistemov. Domačini pravijo, da tujci obožujejo tramvaj, uživajo v vožnji z njim, saj naj bi jih prestavil v neke druge čase, pa čeprav sredi Balkana. Tramvajsko cingljanje daje mestu prav poseben čar, prav tako drdranje tramvajskih vozov. Tramvaj ima svoj šarm, čeprav bi lahko notranjost s trdimi sedeži le nekoliko posodobili in vožnjo naredili udobnejšo.
Beograd je z leti preprosto postal veliko, za tujce skorajda neobvladljivo mesto. To se pozna na vsakem koraku, pa naj bo v prometu ali na najbolj prometni coni za pešce, kjer vrvež ne pojenja niti v poznih nočnih urah. Trgovine so odprte pozno v noč, na prostem prodajajo najrazličnejše stvari, kar naj bi spominjalo na spominke. Preživeti je treba, pa naj bo z igranjem na frulico ali s pečeno koruzo, ki jo v novejšem času nadomešča pokovka. Iz kioskov omamno diši, mnogo pokovke se najde na ne najbolj čistih tleh. Ampak to nikogar ne moti, saj bodo zgodaj zjutraj prišli smetarji in počistili prestolnico nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije.
Turisti, oboroženi s pametnimi telefoni, iščejo in brskajo po znamenitostih, ki bi si jih lahko ogledali. Ponudba je izjemna, večina točk pa je v središču ogromnega mesta. Vabljiva so tudi obrežja Save in Donave, kjer je ponudba pretežno kulinarično obarvana. Hišo cvetja z grobom Josipa Broza - Tita obišče veliko turistov; tudi 44 let po Titovi smrti gre predsednikov zadnji dom marsikomu v nos, nekateri se namreč zavzemajo, da bi grob prestavili.
Beograd ima še eno zelo dobro obiskano znamenitost, ki pa ni turistični, temveč verski objekt, hram svetega Save. Ko sem ga leta 2011 prvič obiskal, dela še niso bila povsem zaključena. Veliko dela je takrat še čakalo izvajalce, med njimi je bilo tudi podjetje Marmor Hotavlje. Kar 7000 kvadratnih metrov reliefov tega monumentalnega spomenika so v sodelovanju z umetnikom Nebojšo Savovićem - Nesom po računalniški obdelavi izdelali v vasi sredi Poljanske doline, v Hotavljah. Že leta 2011 smo lahko spoznali mogočnost tega objekta. Zanimivo, nihče se še ni spomnil, da bi za obisk pobirali vstopnino. Vsekakor pa je hram zelo dobro obiskan, kot turistična zanimivost in tudi zaradi tistih, ki to neverjetno in zelo slikovito ustanovo obiščejo zaradi osebnega verskega prepričanja.
Vožnja po polžje
Če niste najbolj navdušeni nad vožnjo s tramvajem, trolejbusom ali mestnim avtobusom, vam ostane še taksi, ki je tako kot javni prevoz cenovno še kar ugoden. Ko se v Zemunu namestimo v nekoliko že utrujeno toyoto, steče pogovor s taksistom, ki nam svojega imena in priimka ne zaupa. Njegov monolog je zanimiv, tudi zaradi dejstva, da taksist v Beogradu dnevno prevozi več kot 480 ležečih policajev. Zaradi tega mora vsake štiri mesece na servis amortizerjev, za kar mora plačati približno 400 evrov. Veliko bolj zanimivo je razmišljanje o vseh tistih, s katerimi se po polžje premikamo po nagnetenih ulicah in cestah. Taksist pripoveduje o ljudeh, ki so svojo službo za ta dan končali in se odpravljajo domov. »Zanimivo, Beograjčani se v tem prometnem kaosu vračajo iz službe in potem doma nimajo nobenega drugega dela,« pripoveduje. »Ta njihova vožnja je kot neka adrenalinska zabava. Preklinja tiste pred sabo, tiste, ki so vzporedno z njim, in tiste, ki vozijo za njim. To je adrenalinsko doživetje, o katerem govorijo, ko pridejo domov. Ta vožnja je zabava, doživetje. Najbolj so zadovoljni ravno zaradi dejstva, da vedo, o čem bodo govorili, ko bodo prestopali domači prag. Da bodo lahko povedali, kaj se je zgodilo. Z dela se vračajo okrog šeste, sedme ali celo osme ure. Avto si kupijo, da pokažejo drugim, da ga imajo, enako velja za ženo. V banki vzamejo nekaj tisoč evrov posojila, da lahko kupijo avto, ki je očitno še vedno znak nekega standarda. Tako imata – mož in žena –, ko prideta domov, skupno temo, o kateri na dolgo in na široko razpravljata.«
Avto si kupi zato, da pokaže drugim, da ga ima, enako velja za ženo.
Taksist se jezi na voznike, ki se vračajo iz službe. Pravi, da prav zaradi njih ne more pošteno zaslužiti, kajti vsi se premikajo po polžje, navadni vozniki, vozniki avtobusov, trolejbusov in tramvajev in taksisti. Vsi si delijo enako usodo – gneča je nepopisna, rdeče luči na semaforjih, dobiti prazen parkirni prostor je čista loterija. Sogovornik se jezi na tuje turiste, za katere pravi, da jih ne vozi rad. In nas vpraša, ali se lahko kar neposredno izrazi. Ko pritrdimo, uporabi eno samo besedo: živina. In ga vprašamo, zakaj se tako izraža. »Vedno so pijani,« odgovori na kratko. »Vedno bruhajo, nočejo plačati vožnje, mislijo, da lažem, čeprav vozim po taksimetru. Problem je v dejstvu, da naj bi bile vožnje, naročene prek aplikacije, cenejše. Ko zagledam tujce, jih v nobenem primeru nočem peljati v svojem avtu. Rusi pa so prava katastrofa in kataklizma.«
Beograd je tudi mesto kulinarike, vsekakor morate obiskati Skadarlijo, kjer boste več kot dobrodošli, le če boste dobili prostor v eni od priljubljenih restavracij. Skadarlija je še vedno priljubljena točka, tja se stekajo domačini ter domači in tuji turisti. Če naletite na lokal z živo glasbo, bodo več kot okusni čevapčiči ob spremljavi starogradskih skladb zmagovita kombinacija. Z obvezno lepinjo in vrčkom hladnega piva.
Zaključek. Če imate možnost obiskati srbsko prestolnico, jo obiščite. Beograd je posebno doživetje v dobrem in slabem. A slabo bomo hitro pozabili, dobro pa naj ostane med lepimi spomini.
Hvala za sodelovanje
Priporočamo
Komentarji:
Priporočamo
