Če bi znal govoriti, bi trboveljski lovski gradič pripovedoval zanimive zgodbe, bržkone tudi marsikakšno nenavadno. A ker tega ne zna, o njegovih zgodbah in na sploh zgodovini pričajo stare listine in nekaj ustnega izročila. Lovski gradič oziroma Arzenškova hiša je najstarejša v Trbovljah. V urbarju iz leta 1585 se poslopje omenja kot »grofovska lovska hiša«. Po pričevanjih so jo zgradili celjski grofje, ki so imeli v teh koncih lovišča. Ni znano, kako pogosto so grofje hodili vanjo in koliko časa so bivali v njej.

Tak je bil gradič sredi 50. let. FOTO: arhiv domoznancev Trbovlje

Kdaj natančno je bila zgrajena, je težko z gotovostjo reči, vsekakor pa je stara več stoletij. Čeprav se, kot rečeno, omenja leta 1585, je nad spodnjimi vhodnimi vrati vklesana letnica 1695. Stavbo, ki je še dandanes znana kot lovski gradič celjskih grofov, so skozi stoletja uporabljali za različne namene. V njej je bil poseben gospoščinski urad; v drugi polovici 18. stoletja je bil ta razpuščen, grof Maks Jožef Widlenstein pa je hišo prodal državni pristojbinski upravi za 400 goldinarjev. Ta je vanjo namestila svoj urad.

Javna dražba

Leta 1815 je poslopje kupila Državna tobačna uprava in ga uporabljala kot poslovalnico. Kot posebnost časa s konca 18. stoletja se pojavljajo trafike in opalte. Svoje blago so dobivale v Trbovljah in Laškem, pozneje pa samo v Laškem. Opalte so imeli gostilničarji in kmetje. Prodajali so večinoma tobak za pipe, žvečenje in njuhanje. Leta 1829 so poslopje prodali na javni dražbi, za 320 goldinarjev sta ga kupila Jakob in Marija Peklar. V hiši sta imela gostilno in prvo mesnico v starih Trbovljah. Po letu 1926 je bila lastnica gradiča Ljudmila Arzenšek, po njenem priimku se je stavbe oprijelo lokalno ime. Leta 1983 so jo začeli obnavljati, a je požar konec 80. let uničil streho. Obnova se je vseeno nadaljevala, tako da je hiša danes obnovljena v starem stilu z modernim steklenim prizidkom.

Stavba je že leta v lasti občine Trbovlje in ima funkcijo protokolarnega objekta, ki je tudi spomeniško zaščiten kulturni spomenik. Delavski dom Trbovlje in Zasavski muzej Trbovlje sta jo prenovila v slogu srednjega veka, od decembra 2012 je odprta za javnost. Pri prenovi je bila zavezujoča zakonodaja, zaradi spomeniškega varstva se prvotna oblika hiše ni smela spreminjati. Stavba je bila sicer zgrajena kot gosposka hišica na podeželju in je tudi po temeljiti prenovi ohranila svojo prvotno podobo. Oblikovno je to tipična kmečka hiša, zgodnjebaročni dvorec, zgrajen iz kamna in lesa. Ima balkon, po trboveljsko imenovan gank, do katerega vodi zunanje stopnišče, in okrašen vhod v spodnje prostore. Streha je strma. V kletnem prostoru sta v slogu srednjega veka opremljeni poročna dvorana in lovska soba kot sprejemna dvorana. Zgornji prostori odsevajo rudarjenje, stekleni del je preurejen v večnamensko dvorano, v objektu deluje trgovina s spominki. Zgornji del je bil pred leti preurejen tudi v gostinske namene.

Živalski svet v zasavskih revirjih

Galerijski del hiše je namenjen likovnim razstavam klasičnih vizualnih umetnikov in je prostor druženja in za

Stekleni prizidek ob stranski steni je bil zgrajen pred dvajsetimi leti. FOTO: Edi Hribšek

Prostor za razstave, druženje in zabave FOTO: Andrej Uduč

Obiskovalec še danes ob vstopu v hišo dobi občutek, kot da se je vrnil v čas celjskih grofov. V hiši je namreč na neki način še vedno čutiti njihovega duha. To seveda ne pomeni, da po prostorih straši duh katerega od grofovskih Celjanov. Čeprav sicer pogosto omenjajo strašenje v starih stavbah, za trboveljski gradič ni znano, da bi o tem kdaj krožile tovrstne zgodbe.

Se je pa svojevrstna zgodba pred leti odvila ob gradiču. Ob osamosvojitvi Slovenije je bila pred njim zasajena lipa, ki je dobila ime osamosvojitvena. Zasadili so jo na dan, ko so med nekajdnevno osamosvojitveno vojno iz zraka napadli oddajnik na Kumu. Drevo je bilo zasajeno na pobudo nekdanjega direktorja Urada za verske skupnosti in nekdanjega trboveljskega občinskega svetnika Aleša Guliča. Dolga leta je bila ena od značilnosti gradiča, pred šestimi leti pa so jo podrli, saj je ogrožala ljudi. Med Trboveljčani je to sprožilo veliko nezadovoljstva in kritik. Posekana lipa ni bila zaščitena v sklopu in po določbah odloka o razglasitvi naravnih znamenitosti, arheoloških območij ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Trbovlje. Tudi obravnavali je niso kako drugače kot druga drevesa ali v skladu z določili odloka. Neuradno je bilo slišati, da naj bi šlo za nenamerno nižjouradniško nevednost ter s tem napako nekoga, ki ni bil domačin. Pred nekaj leti so nadomestno lipo zasadili v trboveljskem mestnem parku.