Treba je spoštovati ljudi, ki ustvarjajo igre
Sergej Hvala že več kot tri desetletja piše o videoigrah. Začel je pri reviji Moj mikro, nakar je leta 1992 z urednikom Davidom Tomšičem zasnoval priljubljeno mesečno računalniško-igričarsko revijo Joker, namenjeno opisovanju računalniških in videoiger ter igričarske opreme. Joker je bil nekaj posebnega na slovenskem revijalnem trgu, saj je poleg iger, računalnikov in konzol na edinstven način obdeloval tudi fenomene pop kulture, predvsem pa je razvil svojstven slovenski jezik, ki mu niso bili tuji ne arhaizmi ne nove skovanke, med katerimi so se nekatere prijele tudi širše, denimo streljačina, pretepačina ali dirkačina.
Po Jokerjevem zatonu je Sergej pisal filmske recenzije, prevajal fantazijsko literaturo, se pridružil slovenskemu igričarskemu podjetju ActaLogic, nakar je konec leta 2020 pristopil k projektu Martina Klemenca, imenovanemu Jazbina – novi slovenski reviji za navdušence nad videoigrami in vsem, kar je z njimi povezano. In Jazbina, pri ustvarjanju katere sodelujejo še nekateri Jokerjevi pisci, je resnično zaživela: nedavno je izšla že 18. številka. Sergej se je podpisal tudi pod Prvo bitnost, prvo slovensko knjigo o zgodovini videoiger, ki je pred poldrugim letom izšla pri založbi Jazbina, konec lanskega leta pa je izšla še knjiga Odčepnik in triglava opica – zlata doba računalniških pustolovščin, pri kateri je nastopil kot soavtor in urednik. Nikakor ne moremo mimo njegovega prevajalskega dela, ki ga je lani kronal z novim prevodom Tolkienovega Gospodarja prstanov, letos naj bi izšel še njegov prevod Silmarilliona. Takole skoraj mimogrede pa je vmes prevedel še knjigo Nicka De Semlyena Zadnji pravi moški – podvigi, polomi in prepiri hollywoodskih kraljev eksplozij ter avtobiografijo žal že pokojnega hollywoodskega zvezdnika Matthewa Perryja Prijatelji, ljubezen in velika grozna stvar (izid 1. julija).
Najprej čestitke za knjigo. Kako dolgo je tlela ideja za Odčepnik?
Ni tako dolgo tlela. Gre za količino informacij in razmišljanja, ki se leta nabirajo v glavi. Najprej sem pisal v Jokerju, potem v Jazbini. Po Prvi bitnosti smo se vprašali, ali bi poskusili še kaj bolj žanrsko usmerjenega. Kaj pa, če poskusimo s knjigo o avanturah? Vsi imamo radi avanture. Nekaj člankovnega materiala smo že imeli z Jazbino, ki smo ga nato obdelali, predelali, lektorirali, dodali še druge stvari, ogromno avantur pa še ni bilo pokritih.
Hoteli smo še malo testirati trg, zato ker je moja srčna želja pisati žanrsko osredotočene knjige. In ta je zdaj prva v liniji. Če bo šlo, potem je to dober obet za kaj drugega. Preprosto moraš poskusiti, moraš nekaj začeti. Bili smo kar ambiciozni z naklado, ampak računamo, da to ni nekaj, kar gre iz mode. S prodajo Prve bitnosti smo zelo zadovoljni. Ta knjiga pa je zelo žanrsko usmerjena.
Kako ti je všeč pisati knjige v primerjavi s članki?
Všeč mi je, da imam več manevrskega prostora, da nisem omejen na toliko in toliko znakov. Poglabljanje je tista stvar, ki mi je najbolj všeč pri tem. Seveda so knjige nekakšno presečišče med revijo in knjigo. Ne gre samo za tekst, ampak tudi slike, kar se mi zdi v redu za ljudi, ki nimajo toliko časa. A besedila, ki so med temi slikami, so še vedno bolj knjižna kot revijska. Tukaj imaš končno čas, da se res poglobiš v tematiko. Če kupiš knjigo, nekako pričakuješ, da boš bral bolj poglobljeno, da boš izvedel več kot v reviji.
Torej boš še naprej pisal knjige?
Seveda. Druga bitnost je že v delu.
Seveda ne moreva mimo tvojega prevoda Gospodarja prstanov. Od kod potreba, da bi dobili nov prevod?
Nekateri mislijo, da je bil nov prevod nepotreben, drugi pa, da je bil nujen. Jaz mislim, da je bil potreben, ker je bilo precej spornega na tem področju. Prevode je delalo več založb, več avtorjev, vse skupaj je bilo precej zmedeno. Tudi podoba knjig je bila neusklajena. Poklicali so me iz Mladinske knjige, ali bi se lotil prevoda. Seveda sem rekel, da bom splezal na to goro, dasiravno nisem povsem vedel, v kaj se spuščam. Tako kot (režiser filmske trilogije) Peter Jackson, ki je nekoč povedal, da so nekje na polovici drugega dela spoznali, da so mogoče odgriznili malo preveč in da mogoče ne bo šlo tako lahko. Z lahkoto bi si vzel še kakšno leto, ampak danes ne gre več tako. Sem pa vedel, da je J. R. R. Tolkien dejansko pripravil navodila, katera imena se lahko prevajajo in kako ter katera ne, kar je nekoliko olajšalo delo.
Prevajam tudi Tolkienov Silmarillion. To je zelo biblično delo, ki opisuje zgodovino Tolkienovega sveta, a ga je v bistvu skoraj lažje prevajati od Gospodarja prstanov. V Gospodarju veliko govorijo, likov je veliko in vsak govori po svoje, kar je bilo težko dobro ujeti. V Silmarillionu pa se bolj malo pogovarjajo in ti ni treba balansirati dialogov, tako da je to veliko olajšanje. Drugo veliko olajšanje pa je, da skoraj ni pesmi. Imaš samo en rap battle (raperska bitka, op. ur.) med Morgothom in vilincem Fingolfinom. V Gospodarju prstanov pa je okoli 1100 stihov. Silmarillion je drugačno delo, no, enostavno ravno ni, ampak mi je bilo v veliko veselje uporabljati ta starinski prizvok in stare besede. To je ozadje Gospodarja prstanov, tukaj spoznamo svet od začetka, od stvarjenja do časov, ki so še relevantni za Gospodarja prstanov. Ta se v glavnem ukvarja z ljudmi in hobiti, Silmarillion pa z vilinci. Zelo se že veselim tega prevoda.
Prevajal si tudi Martina in Abercrombieja ... Kako si se lotil njiju?
Joe Abercrombie ima popolnoma drugačen zven kot Tolkien. Vedno je tako, da prevajalec lovi pravo točko, kako bo knjiga zvenela. Zdi se mi, da mi je doslej nekako uspelo ujeti tisto bistvo. Abercrombie, recimo, je ciničen, zagaman in temačen. Pri Georgeu R. R. Martinu pa sem poskušal nekako ujeti ton prejšnjega prevajalca Boštjana Gorenca - Pižame. Martin v knjigah uporablja bolj suhoparno izrazoslovje. Zanimivo je pogledati, katere besede uporablja in na kakšen način. Kot prevajalec vidiš neko frazo, neki stavek, ki se ti porodi v glavi, ampak potem to enostavno zavržeš, ker ne ustreza tonu knjige. In potem spet iščeš, iščeš, iščeš – in nato je mogoče šele sedmi prevod taiste fraze ali stavka pravi. Tako da je kar precej lovljenja, brisanja in ponovnega branja.
Pa se vrniva k tvojemu osnovnemu delu – opisovanju videoiger. Kako si se znašel v tem?
Moj prvi opis je bil za Moj mikro. Napisal sem ga na roko, iztrgal sem list iz šolskega zvezka. Šlo je za igro Crystal Castle, predelavo za avtomat. To je bilo leta 1987, 14 let sem imel. Nisem pričakoval, da bo šlo skozi. Ampak očitno sem bil najboljši med slabimi. In še honorar je bil konkreten, še posebno za 14-letnega mulca. In tisti opisi v Mojem mikru so se sčasoma malo profesionalizirali.
Bil si član Jokerjeve ekipe. Kako je bilo pisati za revijo, ki je imela na vrhuncu tudi po 70.000, 80.000 bralcev?
Tako kot zdaj: sedel sem v sobi in delal najbolje, kot sem znal. A nikoli nisem imel iluzij, da sem slaven ali kar koli že. Vseeno je, če pišeš za tri ljudi ali pa 70.000. Čisto vseeno. Tisto, kar napišem, mora biti dobro. Zato sem se precej trudil narediti čim bolje, kot sem znal. Tudi zdaj pri Jazbini poskušamo imeti umirjen, normalen pristop. In predvsem nobene politike. Delamo tako, da boš članek tudi čez dve leti še zmeraj z veseljem prebral. Luštno je prebrati dolg tekst, ampak ne predolgega. Pri Jazbini imamo vsi nekaj pojma o tem, kar pišemo. Ekipa je kar zrasla. Nekaj ljudi je še z Jokerja, nekaj je novih. Na koncu je vedno vsem super in veselje nam je to delati. Fajn je imeti dobro ekipo. Ja, to je nekaj najboljšega.
Martin Klemenc je v nekem uvodniku napisal, da nočete biti nadaljevanje Jokerja, a da imate nekaj skupnega.
Da, seveda. Razlikujemo se po jeziku, ki ni tako avantgarden kot pri Jokerju; tudi sam sem zavestno eliminiral pretirano količino spakedrank. Eliminirali smo tudi ta, kako bi temu rekel, najstniško pljuvaški pristop, ki je včasih pač deloval. Imamo zrelejši pristop. Še vedno znamo povedati, kar je treba, ni pa nam treba biti žaljiv. Treba je spoštovati ljudi, ki ustvarjajo igre. Če ga polomiš, ne pomeni, da si si zaslužil žalitve in udrihanje. Jezik oziroma ton, ki ga uporabljamo, je malo bolj avtorski. Tudi jaz imam svoj stil in spodbujam idejo, da imamo različne avtorje, različne glasove.
Katero igro najraje igraš in o kateri najraje pišeš?
Najraje imam igre, ki so igralno in zgodbovno, okoljsko in stilistično tako narejene, da me izobražujejo. Vseh sort iger se mi zdijo v redu. Pomembno je to, da me igra izpolni, da ima dobro zgodbo. Lahko je to akcijska avantura, lahko je to RPG, lahko je to klasična avantura, lahko je miselnica, lahko je simulacija letenja, če hočeš. Zelo mi je všeč študirati dizajn teh iger, kako skrbno so sestavljene. Nekateri razdrejo televizor in pogledajo, kakšen je od znotraj. Zame pa je kul razdreti igro in pogledati, kako delujejo posamezni koščki. Po navadi izberem najtežjo težavnost, saj šele potem vidiš, kako igra zares deluje. Zelo všeč mi je še enkrat pogledati stare stvari in videti, kako so se postarale. Moram reči, da se je nepričakovano veliko iger odlično postaralo.
