Tulipani zamajali ekonomijo
Ta teden mineva petnajst let, odkar je ameriška centralna banka Federal Reserve sklicala nujni sestanek odbora guvernerjev banke, in kar je bilo najbolj nenavadno, sklicala ga je konec tedna. Razlog za nujni vikend posvet je bil bankrot investicijske banke Bear Stearns, do takrat ene najuglednejših ameriških finančnih ustanov. Razlog za bankrot in sprožitev velike finančne krize, ki je potem jeseni 2008 zajela ves svet, je bil enak kot pri vseh velikih gospodarskih in finančnih krizah – to sta grabežljivost in pohlep, ki finančnike vodita v špekulativne posle. Ki pripeljejo do tega, da se umetni balon, ki se polni in napihuje s špekulacijami, enkrat razpoči. Pred petnajstimi leti je bil razlog balon nepremičninskih hipotek, ki so jih banke dajale vsem, ki so imeli pet minut časa, oziroma tudi tistim, ki hipotek nikakor niso mogli odplačevati. Nekaj časa je bila ta politika dobičkonosna, banke so si preprodajale hipoteke, v nekem trenutku pa se je zadeva zrušila in s tem tudi ameriški finančni sistem ter velik del svetovnega sistema.
Zato finančni krogi zdaj z zaskrbljenostjo opazujejo bankrot in kolaps ameriških Silicon Valley Bank in Signature Bank, saj se bojijo, da bi se utegnilo ponoviti leto 2008. Nekateri ekonomisti opozarjajo, da ne bi bilo nič čudnega, če bi se Amerika znova znašla v primežu finančne krize, saj so te, kot znajo povedati poznavalci ekonomske zgodovine, pač stalnica kapitalističnega gospodarskega sistema. In pred krizami ter pokom špekulativnih balonov ni varna prav nobena panoga v gospodarstvu.
Roža prve krize
Zanimivo je, da je prvo krizo povzročila roža, ki je v teh dneh začela že poganjati: tulipan. Zaradi tulipana oziroma špekulacij na trgih z njenimi čebulicami se je že februarja 1637 zlomila amsterdamska borza, takrat stara šele dobrih trideset let. Pok nizozemskega tulipanskega mehurčka je bil posledica tako imenovane tulipanomanije, ko so cene čebulic v manj kot treh mesecih (od 12. novembra 1636 do 3. februarja 1637) zrasle s 25 nizozemskih guldnov za čebulico na za tiste čase vrtoglavih 200 guldnov.
Kako (pre)cenjene so bile čebulice, govori tudi primerjava cen, ki so tam veljale leto dni. Če je leta 1635 40 čebulic najdražjih in najbolj iskanih tulipanov vrste viceroy ali semper augustus stalo kakšnih 100.000 guldnov (v današnjem denarju bi to bilo več kot milijon evrov), je skoraj tona (939 kilogramov) masla stala 100 guldnov, delavska plača je znašala med 100 in 350 guldni na leto, osem svinj je lahko človek kupil za 240 guldnov, obleko za 80, štiri močne vole za 450 guldnov … Skratka, tulipani so bili takrat – v času nizozemske tulipanske mrzlice – vrednejši od zlata. Redka čebulica je stala toliko kot hiša. Zato ni čudno, da so na komaj ustanovljenih borzah v Amsterdamu, Antwerpnu in Rotterdamu ljudje z veseljem trgovali s čebulicami tulipanov. In mnogi pri tem na veliko špekulirali. Končalo se je s hudim zlomom in pokom mehurčka.
Zlata leta
Za razumevanje obsedenosti Nizozemske s tulipani, katerih pradomovina naj bi bile pokrajine pod Himalajo, je treba iti malce v zgodovino. V Evropo naj bi jih v 11. stoletju zanesli Seldžuki oziroma Turki. Leta 1554 je prve čebulice na Dunaj iz Istanbula prinesel diplomat avstrijskega cesarja Ferdinanda I. Ogier de Busbecq, Flamec po rodu. Na Nizozemsko pa jih je prinesel v Franciji rojeni botanik Carolus Clusius, vodilni evropski hortikulturni znanstvenik, ki je prevzel vodenje univerze v mestu Leiden v Združenih provincah nizozemske republike.
Nizozemska je bila na prehodu v 17. stoletje najnaprednejše evropsko gospodarstvo. Njeno bogastvo je temeljilo predvsem na trgovini, kjer so imeli Nizozemci primat v Severnem Atlantiku. Vse blago, ki so ga uvažali Švedi, Finci in dežele ob Baltiku, je tja prišlo prek nizozemskih pristanišč Amsterdam, Rotterdam in Antwerpen. Največja trgovska družba je bila Nizozemska vzhodnoindijska družba (Dutch East India Company), ki se je ukvarjala zlasti s trgovino z začimbami – mnogi ekonomski zgodovinarji trdijo, da je bila to največja trgovska oziroma gospodarska družba v vsej zgodovini človeštva. V tem času, v zgodovini znanem kot zlata leta Nizozemske, ni cvetela samo trgovina, takrat se je razcvetela tudi umetnost, še posebno slikarstvo.
In v to gospodarsko cvetočo družbo je Clusius prinesel tulipane. Te spomladanske rožice so kmalu postale zelo priljubljene, spretni nizozemski trgovci so jih začeli celo izvažati in sčasoma so čebulice postale četrti najbolj prodajani nizozemski izdelek tistega časa, takoj za džinom, sirom in slaniki. Tulipani so kmalu postali tudi statusni simbol. Bogati trgovci so radi svoje bogastvo razkazovali z velikimi vrtovi, posajenimi s tulipani. Bolj ko so postajali priljubljeni, bolj je seveda naraščala njihova cena – ta je bila izjemno visoka zlasti za najdragocenejše sorte. Razvil se je trg tulipanov in z njim seveda špekulativni nakup čebulic. Tako kot pri današnjih terminskih pogodbah so tudi takrat vnaprej prodajali čebulice, četudi jih prodajalci še niso imeli. Z njimi so trgovali vsi sloji nizozemske družbe: plemiči, meščani, trgovci, služkinje, mornarji ... Ljudje so prodajali svoje premoženje in posestva, da bi kupili tulipane, ker so pričakovali, da bo njihova cena v prihodnosti še bolj zrasla.
Propad zaradi kuge
Tulipanska norost se je končala v začetku februarja 1637. Za zlom trga krivijo bubonsko kugo, ki je izbruhnila v mestu Haarlem zahodno od Amsterdama. Zaradi izbruha bolezni na dražbi čebulic ni bilo kupcev, in ker ni bilo povpraševanja, so cene začele padati. Balonček je počil in sledil je šok za Nizozemsko. Številni prodajalci so imeli v rokah sklenjene pogodbe za prodajo tulipanov, kjer so bile zapisane cene desetkrat višje od najnovejših na trgu. Na drugi strani so imeli mnogi v rokah čebulice, vredne le delček denarja, ki so ga odšteli zanje. Maja 1637, le nekaj mesecev po koncu tulipanske norosti, je bila namreč čebulica v povprečju spet vredna okoli deset guldnov, tako kot pred začetkom tulipanomanije.
Številni špekulanti, ki so izgubili ogromno premoženja, so se obrnili na pomoč k vladi, in ta je odločila, da lahko vsak, ki je kupil tulipane vnaprej, odstopi od pogodbe in plača le deset odstotkov vrednosti, zapisane v njej. Neslavni konec mrzlice je pokopal številne poslovneže in trgovce ter dodobra zatresel gospodarstvo. Nizozemska tulipanska mrzlica pa se je zaradi razsežnosti in značilnosti uvrstila v zgodovino kot prva kriza sodobnega kapitalizma, ki je nastala na podlagi špekulacij, podkrepljenih s pohlepom številnih ljudi. In od takrat se niso naučili ničesar: podobne krize in poki napihnjenih finančnih balonov se ponavljajo z večjimi in manjšimi razmiki.
