Ukrajinci v Sloveniji: Ko je Kijev cvetel, je bila Moskva močvirje (FOTO)

Slovenija in Ukrajina, še posebno njen zahodni del, nimata le skupne zgodovine, ki traja najmanj 250 let, odkar smo leta 1772 pristali skupaj pod avstro-ogrskim dežnikom, ne nazadnje se je 30.000 Slovencev borilo v Galiciji, tretjina jih je tam umrla. Anekdota pravi, da bi, če bi se Ukrajinec, Srb, Hrvat in Slovenec prvič srečali, Slovenec najbolje razumel prav ukrajinsko govorečega. Tako blizu sta si jezika.

Andrija Hevka Foto: Dejan Javornik

Zadnji uradni podatek je, da v Sloveniji ta hip živi 2397 Ukrajincev, 64-letni Andrija Hevka, predsednik kulturnega društva Ljubljana-Kijev, pa ocenjuje, da jih je še enkrat toliko takšnih, ki so kot on že povsem asimilirani in so zapriseženi ter ponosni slovenski državljani.

Domneva, da približno 10.000 Slovencev nosi ukrajinski priimek. Med njimi so tudi tako imenovane vranglovci, ki so se borili proti boljševizmu in za rusko monarhijo ter pred 100 leti pognali rod žirovskih Ukrajincev. So pa tudi takšni, kot je Hevka, čigar predniki so po tistem, ko je Bosna z aneksijo pripadla Avstro-Ogrski, naselili prazna območja, ki so jih zapustili Turki. In tako sta v Prnjavor leta 1908 prišla tudi njegov dedek Vasil in babica Tatjana.

Ves ta čas so doma govorili ukrajinsko in tako je bilo tudi po letu 1974, ko je prišel Andrija s trebuhom za kruhom kot tesar v Zagorje ob Savi, se vpisal na gimnazijo ter pozneje doštudiral iz slovenskega in srbohrvaškega jezika. Dolgoletni vzgojitelj v dijaškem domu, ki bo penzijo dočakal prihodnje leto, ima tri otroke in osem vnukov. Njegov mlajši brat Pavle je direktor 2TDK. Odloča o izgradnji drugega tira in ima dve hčerki.

Ta hruška je rastla pred rojstno hišo v Verbivu, še preden so Hevkovi odšli v svet. Foto: Osebni arhiv

»Hevkovi smo močni in zavedni ljudje,« pravi Andrija. Pa se je kljub temu zgodilo, da se je razjokal, ko je prvič stopil na ukrajinsko zemljo. Njegovi starši Ukrajine niso nikdar videli, njemu je uspelo (šele) leta 2009. »Neverjetno, kot da se je sokol vrnil v svojo jato …« In ko je le prispel do domačije, od koder izvira njegov rod, to je v vasici Verbiv, kakšnih 100 kilometrov od Lvova, je zagledal hruško, ki je stala tam, še preden so Hevkovi odšli v svet. Nedaleč se je soncu tako lepo nastavljala kalina, njihov nacionalni simbol. Jagodičevje tega grmičevja je tudi simbol ukrajinskih vojakov. Zelo kislega okusa je in rahlo strupeno.

Rusi, pustite naše duše pri miru!

V času, ko je iz napadene Ukrajine prebežalo že več kot dva milijona ljudi, se je Hevka spomnil ene najbolj žalostnih pesmi, kar jih pozna. Napisal jo je dagestanski pesnik Rasul Gamzatov in velja za eno najbolj znanih ruskih pesmi o drugi svetovni vojni: »Včasih čutim, da vsi tisti padli vojaki, ki se niso nikdar vrnili s krvavih bojišč, niso nikoli legli v zemljo, ampak so se spremenili v bele žerjave …« Naslov pesmi je Zhuravli (Žerjavi).

Tudi pred rojstno hišo Andrijevih prednikov raste ukrajinski nacionalni simbol – kalina. Foto: Osebni arhiv

Tako kot naši Dolenjci so v času predkrščanstva tudi vzhodni Slovani verjeli, da žerjavi odnašajo duše umrlih v nebo, na ono stran meseca. »Naj ruski žerjavi že pustijo naše duše pri miru!« si je Hevka v tistem zaželel.

Hevkove besede iz leta 2014, ko je v Ukrajini izbruhnila majdanska revolucija in odnesla prorusko vlado Viktorja Janukoviča, danes zvenijo prav preroško. »Odnos med Ukrajino in Rusijo je smrtonosen; Rusija ne bo izpustila Ukrajine,« je že takrat napovedoval.

»Sovjetske zveze ne bi bilo nikoli, če ne bi bilo Ukrajine. In ta mora postati samostojna, postati mora Ukrajina. Vse, kar je Ukrajina naredila, so si Rusi prisvojili, vse!« Ob spominu na te besede je osem let pozneje samo še dodal: »Vedel sem, da bo Rusija nekoč napadla Ukrajino.«

Zibelka vzhodnih Slovanov

Hevka je bil tudi največji nasprotnik, ko je leta 2016 prišel v Slovenijo Vladimir Putin in obiskal Rusko kapelico pod Vršičem. Tedaj je protestiral pred ruskim veleposlaništvom. Ne le zaradi visokega gosta, ampak, pravi, predvsem zaradi dejstva, ker so kapelico pod Vršičem zgradili ukrajinski vojaki, po vzoru kapelic, kakršne lahko vidimo na območju Karpatov in nimajo nič z Rusijo. Podobno kot je ustvarjen napačen mit o ruskem medvedu, »gre pa za karpatskega, torej našega, ukrajinskega«!

Del ukrajinske družine Hevka iz Ljubljane Foto: Osebni arhiv

Govori tudi o tisočletnem prekletstvu, odkar se poskuša Ukrajini vzeti kulturo, jezik, zgodovino, dosežke. Razmišlja o čudovitem Kijevu, zibelki vseh vzhodnih Slovanov, ki je bil v 9. stoletju trgovsko središče Evrope, v 11. pa eno izmed najrazvitejših komercialnih in kulturnih središč, ter o gozdovih okoli Moskve, kjer so v tistem času dominirala ugrofinska plemena in so jih šele čez nekaj stoletij asimilirali Slovani. Nakar je prav to območje, ki so ga prej zasedali Moskoviti, postalo jedro sodobne ruske narodnosti. »Pa čeprav so Moskoviti šele v 18. stoletju postali Rusi in se je Rusija šele prek Ukrajine uveljavila kot velesila. Pa saj to je, kot če bi poročili bogato nevesto, ki prihaja z območja, kjer je že od nekdaj navzoča visoka kultura, civilizacija, naša mesta so stara vendarle po 1500 let; ko je imel Kijev že katedrale, je bila Moskva še čisto močvirje.«

Že ruski pisatelj Aleksej Tolstoj je dokazoval, da moskovsko Rusijo predstavljajo tajga in Mongoli ter da je nekaj divjega, despotskega in ostra nasprotnica vsega evropskega. Andrija Hevka ponazori pisateljeve besede še bolj plastično: »Imate teritorij A in teritorij B.«

Ter obrazloži, pri tem pa močno posploši: »V teritoriju A so živela slovanska plemena, razvijala slovansko kulturo, bila so poljedelska, iskali so rude. Vzhodno od črte Rostov na Donu–Novgorod so bila ugrofinska plemena. In ta so zasedla teritorij A, češ, vse je naše in imenovali se boste Rusi!« V tistem doda: »Če upoštevate, da ima Putin za nameček še daljne ugrofinske prednike, potem vam je lahko povsem jasno, od kod to nadaljevanje zavojevalske težnje iz preteklosti, 'Evropa in Nato, pustite me, da kot volk pokoljem ne ene, pač pa vse ovce, pustite me, da opravim to do konca!'«

Dragocene kovine

Dotaknil se je tudi denacifikacije Ukrajine, ki si jo ruski voditelj tako neznansko želi: »Ali to pomeni, da smo vsi, ki se počutimo Ukrajinci, nacisti? Kdo je na čelu Ukrajine? Volodimir Zelenski, ki je judovskega rodu, kot je bil pred njim Petro Porošenko.

Pavle Hevka je direktor 2TDK. Foto: Jože Suhadolnik

Ali je lahko Jud res tudi nacist? Veste kaj, Putin bi rad osvobodil Ukrajino Ukrajincev, samo za to gre! In se polastil države, ki nima le zgodovinskega bogastva, ampak tudi naravno, saj ima drugo največjo zalogo tako železove kot manganove rude na svetu, na evropski ravni pa celo največje zaloge uranove rude, največjo količino rodovitne zemlje ter drugo največjo zalogo titanove rude.«

Tudi in predvsem za to gre, kdo bo bdel nad ukrajinskim bogastvom v prihodnje, ruski ali evropski medved. Evropska unija in Ukrajina sta namreč že lani podpisali sporazum o strateškem partnerstvu za proizvodnjo in dobavo surovin. Takrat je šlo za litij, kobalt, mangan in druge redke kovine. Že jutri gre lahko za ruske tanke, ki jih bomo videvali po Kišinjevu, Gdansku, Beogradu, Pragi, Berlinu …