Umetnika se ne vpraša, ali še dela

V SNG Drama Ljubljana bo danes, 23. septembra, 50. ponovitev uprizoritve Ne pozabite na rože v režiji Ivane Djilas. Gre za odrsko izpoved priljubljene slovenske gledališke umetnice Polone Vetrih, v kateri odkrito spregovori o svoji igralski poti in se ob tem dotakne tudi minevanja igralskega poklica in življenja. Ob tej slavnostni priložnosti so se v Drami odločili za prav posebno gesto: gledalke in gledalce vabijo, da s seboj prinesejo lončnico in jo pri blagajni zamenjajo za vstopnico.

S Polono smo se dobili ravno pred uprizoritvijo, ko se je vrnila iz Benetk. »V več državah se počutim doma ... V Sloveniji, kjer delam, v Angliji, kamor sem hodila v šolo, v Italiji, od koder so moji starši, in v Izraelu, kjer čutim, da pripadam po svojem prepričanju.« Pogovarjali smo o njenih življenjskih odločitvah in poteh pa tudi o tem, da jo igra še vedno dviga. Kot pove tudi v predstavi: »Saj ne moreš na ukaz nehati biti igralka, ko pa je oder del tebe.« Vedno neposredna, a vedno dama, bi lahko povzeli o 71-letni igralki. Na začetku snidenja ste mi omenili, da je treba življenje izkoristiti. Vi ste ga?

Kolikor je bilo v teh razmerah dano, v tej mali državi, v kateri sem se rodila, se mi zdi, da sem ga. Več kot to skoraj ne bi mogla narediti. Ker manjša ko je država, manj je možnosti. Ste tudi zaradi tega odšli v Anglijo, saj ste tam videli več priložnosti?

Ne, v času Jugoslavije se ni dalo, razen če bi dobila dovoljenje za delo, kar pa je bilo takrat zelo težko. Akademija mi je dve leti dajala potrdila, namesto mene so urejali papirje. Tja sem šla pravzaprav preprosto iz neke mladostne radovednosti in želje po tem, da vendarle preskočim neko slovensko zamejenost. Verjetno bi tam ostala, če bi bila takrat Evropska unija, v kateri so bili kasneje tudi Britanci. Kako je bilo ob vrnitvi v Slovenijo, vam je bilo morda kaj lažje zaradi tega?

Ko sem prišla nazaj, sem se morala izrazito truditi. Nekateri namreč ne želijo preskočiti določenih mej in tudi tebi ne želijo, da bi jih ti. V tem je naša majhnost, ne v kvadratnih kilometrih. Težko sprejemamo nekoga, ki je malo drugačen, ki nekoliko drugače razmišlja. Ne govorim o barvi kože ali o veri, ampak enostavno težko je bilo za nekatere sprejeti, da ima kdo drugačen temperament, pogled na življenje, da je šel v druge kraje, ki so bili takrat relativno oddaljeni, in je tam celo nekaj naredil, dobil diplomo itd. Tudi kasneje ali celo mogoče do današnjih dni. Zdaj se na nikogar več ne oziram. Vseeno mi je, kaj kdo reče. To tudi leta prinesejo ...

Vsekakor. Veste, ljudje vedno mislimo, da ima nekdo slabo mnenje o nekom, obratno pa je nemogoče. Ni res! Če ti nekaj slabega vidiš v nekom, bo tudi drug v tebi videl nekaj slabega. Tukaj si bodimo na jasnem. Smešno je, kako ljudje razmišljamo. Egocentrizem nas uničuje ... ne glede na to, da smo igralci seveda v taki funkciji, da moramo biti malo egocentrični. Ampak vendarle je treba imeti mejo, pamet v glavi, ravnovesje. Zlasti potem, ko nisi več mlad. Priznajte še komu drugemu, da nekaj zna. Saj če se te pozitivne energije pravilno porazdelijo, je za vse dobro. Vedno najdete pravi odgovor. Ste morda kdaj razmišljali, da bi šli v politične vode?

To pa res nisem. Saj po moje bi me čez dva dni ven vrgli, ker bi bila preveč odkritosrčna. Veste, zelo sem užaljena, ko včasih kdo reče, da je politika kot igra. Kaj smo potemtakem mi igralci, če so oni igralci?! Ne vem, morajo se opredeliti ... Ker igra je umetnost in ni sprenevedanje, v politiki pa se je treba tudi sprenevedati, kar pa ni igra. Ljudje vedo, kdo se spreneveda in kdo ne. Seveda znam govoriti, ampak zakaj bi bil en uspešen igralec politik?! (Smeh.) Zakaj pa ste se pravzaprav odločili za igralski poklic? Ste ga začutili?

Ne vem, bilo je v meni. Tako sem se rodila. Že zelo zgodaj sem vedela, da bom to, kar sem. V bistvu je poklic mene poiskal, ne jaz njega, in jaz sem to potem sprejela, všeč mi je bilo. Vesela sem, da sem to, kar sem. Čeprav vam moram reči, da seveda ni bilo vedno lepo, temveč je bilo včasih izjemno težko. Zato dostikrat, ko kam pridem, tudi rečem, da sem slabe volje. Veliko naporov in poguma je treba, da včasih kaj prezreš in vržeš čez ramo tisto, kar je bilo slabo. Ker to nekako moraš narediti. Pravijo, da je treba pozabiti, odpustiti ... Ne, jaz nisem katoličanka, ne bom ne pozabila, ne odpustila, maščevala pa se tudi ne bom. Ker sem preveč ne samo dobro vzgojena, ampak sem dama in se ne bom maščevala ter pljuvala po drugih. Zagotovo ste dama v pravem pomenu besede, tudi sodeč po tem, da prisegate na petke.

Če se le da, imam malo petk. Že zaradi svoje hrbtenice, ker sem se rodila z malo pokvarjeno hrbtenico. Na žalost me to že vse življenje muči, kar pa zelo korajžno premagujem. Tudi zato nosim petke. Te, ki jih imam danes, sem kupila v Izraelu. Kajti Izraelci imajo zelo dobre čevlje ... In kopalke in spodnje perilo. Priporočam. No, seveda tudi nakit. (Smeh.) Torej se radi uredite, se vam to zdi pomembno za igralko?

Zakaj pa ne? Zadnjič sem mladi, nadarjeni in tudi luštni igralki povedala, da se za fotografiranje ni treba čisto našminkati, malo pudra pa je vendarle treba, a je odvrnila, da je vseeno. Kot igralki ji ne bi smelo biti vseeno, saj jo ljudje gledajo. Na odru tudi vedno rajši vidijo lepše ljudi kot grše, to je dejstvo. Pa naj se še tako sprenevedamo. Zdaj pravzaprav že redko vidimo urejene ženske. Kaj bi rekli, kam gre ta svet?

Kam gre ta svet? No, ta svet gre zagotovo v napačno smer, to zdaj že vemo. Ampak prej, ko sva govorili ravno o tem, kako težko sprejemamo različnost, sem mislila na splošno, ne samo na Slovence. Presrečna sem, če vidim kakšnega vzgojenega mladega človeka. Ampak otroci dandanes enostavno niso vzgojeni, ne znajo jih vzgajati. Ali pa se mogoče tudi mi ne znamo več obnašati in jih ne znamo vzgajati. Če so starši recimo stari okrog 40 let in prav tako pedagogi, gre že za generacijo, ki je bila bolj razpuščena, kot je bila moja. Ljudi vzgajamo v silnem egoizmu. Tako v življenju ne bomo prišli daleč. To bo mnogo trpljenja. Kako pa bodo živeli, vsak na svojem planetu ali kako?! Čedalje bolj se mladi ljudje spreminjajo v robote. Nastaja nov tip človeka, ki bo na pol robot in na pol človek ... Verjetno je to povezano s tem, da danes vse temelji na družabnih omrežjih in se ljudje skorajda ne pogovarjajo več?

To se mi zdi grozno. Včasih je bilo tako, da si pogledal kakšno knjigo, si jo prebral, ko si hotel kakšno informacijo. Medtem ko danes pogledaš na telefon, na majhen aparatek, kjer dobiš eno površno informacijo, in to je to. Nobenega razmisleka ni več, natančnosti ... Če bo ta egoizem tako napredoval, bo res najbolje, da vsak živi v osami, saj to za skupaj ni več. Vam je morda kdaj žal, da nimate svojih otrok?

Joj, ne ... Ni mi žal, ker se mi zdi, da če bi bilo kaj narobe, bi zelo trpela. Jaz sem bila toliko odkrita do sebe, da sem vedela, da obojega ne zmorem. Nekateri zmorejo, jaz pa sem vedela, da ne. In se je bilo treba odločiti. Danes je že nekako sprejemljivo, če nisi mama, v takratnih časih pa je bilo verjetno večno vprašanje, kdaj boste imeli otroke.

Ja, vedno se je kdo spravil name, začel govoriti o kakšni nosečnosti, pa sem si mislila, naj ima on še enega namesto mene, ker ima čas, je zvečer doma, jaz pa zvečer nisem doma. Zelo sem bila mlada, tam nekje 16 let, ko sem šla prvič v londonsko šolo, in meni se življenje ni zdelo tako kristalno lepo. Tam sem marsikaj videla že zelo zgodaj, čeprav mi nikoli ni bilo slabo in sem tako življenje tudi vzela. Mislila sem si: če jaz zdaj na svet spravim enega otroka in bo prav nesrečen ali da se mi ne bo posrečila vzgoja, doma pa me ni bilo dovolj ... Pri sebi sem razmišljala: kaj naj naredim, sforsiram, samo da bodo drugi srečni, da imam jaz otroka?! V življenju pa je tako, da so vedno mladi ljudje, ki se nekako priključijo nate, zlasti v teatru ... Da jim kaj pomagaš ali svetuješ, da se pridejo k tebi pošalit ali kaj popit, kar koli. Če si odprt za neke določene stvari, pridejo k tebi. Z mladimi ljudmi si lahko na drug način povezan, ne glede na to, da nisi oče oziroma mati. Z možem Mitjo Rotovnikom pa ste že 40 let. Dolga leta je bil direktor Cankarjevega doma, ste morda zaradi tega imeli kaj več privilegijev?


Obratno! Ljudje so mogoče mislili, da sem imela privilegije. Seveda sem igrala v Cankarjevem domu, ampak saj so tudi drugi. Vendar se to, da so moji kolegi precej igrali v Cankarju, kar pozabi. Ravno zadnjič sva se pogovarjala, kako ljudje ne vzamejo v obzir, da sem jaz vse predstave igrala na plačilo kart, da je bil moj honorar od prodanih kart. Mitja je bil tako pameten, da je vedel, da me ljudje radi gledajo, in je dobil sponzorska sredstva, da so ljudje lahko prišli v Cankarjev dom, recimo za predstavo Ob letu osorej. Ne samo jaz, tudi drugi so imeli korist od tega. Naslov vaše predstave je Ne pozabite na rože. Vi ne pozabite na rože, ko kdo praznuje?

Ooo, jaz pa ne pozabim. Sicer ne dajem vedno rož, ampak vedno se spomnim, da podarim kakšno stvar, tudi svojim kolegom. Če mogoče kdaj pozabim, pa naslednjič zagotovo ne. Mislim, da mora igralec izkazovati pozornost kolegom v tehniki, v pisarnah, soigralcem ... Veste, samo pričakovati, da bodo ljudje kar naprej zate nekaj delali in ti izkazovali pozornost, ti pa njim ne, je huda napaka in tudi huda zmota. Na tovrstni egoizem jaz ne pristajam. Če si ti pozoren, se bodo tudi drugi nate spomnili, ne sicer vsi, ampak tisti, ki se ne, nič hudega, naj gredo po svoje. Zanimivo, med našim fotografiranjem ste dejali, da se ne marate fotografirati ...

Joj, ne! Imam občutek, da ko te fotografirajo, ti kar nekaj vzamejo. (Smeh.) Ne vem, kako naj se postavim, na nobeni fotografiji si nisem všeč ... Ko jim rečem, da že imajo fotografije, mi odvrnejo, da so že 10 let stare. Pa kaj potem! (Smeh.) Kaj bi rekli o staranju kot igralka? Kako se spoprijemate s tem?

Veste, kaj, jaz nič kaj dosti ne mislim na to. Zdi se mi smešno, da pri nas v tej državi grozno veliko opletajo s staranjem. Večkrat me sprašujejo, ali še igram, ker me nič ne vidijo. Ja, seveda ne, reklam pa ne snemam, tam me ne morejo videti. Kakor koli ... čisto vsi so šokirani. Umetnika se ne vpraša, ali še dela. A je kdo Pabla Picassa vprašal, ali še slika?! Kot umetnik se v bistvu ne moreš upokojiti, kajne?


Ne. Mogoče greš v drugačen delovni odnos, ampak rodiš se umetnik in umrl boš umetnik. Kolikor časa boš zdržal, boš delal svoj del. Ko pa ne boš več zdržal, ne boš več delal, ampak še zmeraj si umetnik. Če ob koncu navežemo še na vašo predstavo, ki je neke vrste vaša retrospektiva, ali je morda kaj takega, kar obžalujete v življenju ali česa niste naredili?
Zagotovo nisem vsega naredila, tudi vprašanje, ali bom. Obžalujem samo to, da je pri nas umetnost zapostavljena, da smo umetniki zapostavljeni. Narod, ki nima umetnosti, nima kulture, ne bo zdržal.