V fotografiji našel smisel življenja
Res neverjetno, koliko lepot premore naša dežela! Včasih sem mislil, da Belo krajino poznam, pa se ob kakšnem motivu, ki ga najdem v naravi, vprašam, kako da tega prej še nisem videl,« pravi 69-letni Vinko Kukman iz Kanižarice. Redko ga srečamo brez fotoaparata v rokah, ob jutrih ali večerih, ko si vzame čas za svoj hobi, pa je oborožen z vso mogočo fotografsko opremo. »Stojalo je kar obvezno, tudi različni objektivi in filtri, slikam pa vedno v raw formatu, s čimer na sliko dobim ogromno podatkov, zato jo je treba obdelati, tako da iz nje potegnem, kar potrebujem. Je pa vedno tako, da ko greš v naravo, tam ugotoviš, da na primer nimaš pri sebi pravega objektiva, Murphyjev zakon pač. No, nekateri pravijo, da če hočeš kaj opaziti, moraš naokoli hoditi brez fotoaparata, če pa takrat kaj opaziš, nimaš aparata,« se nasmehne Vinko in se spomni dogodka pred leti ob Kolpi, bil je ravno prvi april, ko je opazil medveda, ki si je zaželel osvežitve z vodo. Še kako se ga je ustrašil, a hkrati mu je skozi misli šinilo, da je pač treba za dobro sliko tudi nekoliko tvegati. Na srečo je imel teleobjektiv, na hitro, a z dovolj mirno roko, je pritisnil na sprožilec in šel. Je pa v tistem hitro ocenil, da mu medved verjetno ne bo storil žalega, saj je bil sam, brez mladičev.
Belokranjska posebnost
Bela krajina je prava zakladnica lepih motivov. Vinko ima rad Kolpo v vsem njenem toku, pa Divji potok pod Črmošnjicami, ki mu pravijo tudi belokranjske Plitvice, privlačijo ga steljniki, gozdovi, sploh pragozdovi, poslikal je črno človeško ribico, ki je posebnost Bele krajine. Redno zahaja v nekdanjo zdaj zapuščeno kočevarsko vasico Ponikve blizu Mirne gore. V vasi so izvir vode in dve jezeri, tam raste veliko posebnih rastlin, svoj mir so tam našle številne živali.
O naravi in gozdu se je veliko naučil od gozdarskega inženirja Jožeta Vidervola, s katerim sta pred leti obhodila dobršen del slovenskega sredogorja in visokogorja. »Zdaj minevata dve leti, odkar se je Jože poslovil. Bil je moj veliki učitelj, moj vzornik, in prav njemu gre zasluga, da sem še bolj vzljubil gozd, hribe in ostale lepote naše širše in ožje domovine. Družno in s fotografskim tempom sva prehodila dobršen del slovenskega in hrvaškega gorovja, saj je za naju veljal izračun, da sva vse urne oznake na kažipotih pomnožila s faktorjem 1,6. Nikoli me ni priganjal, kadar sem si med potjo vzel kaj več časa za fotografijo. Torej sva v hribih res uživala in prišla na svoj račun. Kot potomec Kočevarjev je Jože veliko vedel tudi o kočevarski zgodovini in njihovi kalvariji. Obiskala sva veliko opuščenih kočevarskih vasi in nastal je kar zanimiv fotografski arhiv. Res veliko sem se naučil od njega. Ni bilo vprašanja z moje strani, na katero ne bi poznal odgovora. Tehtno in podprto z argumenti. Kako tudi ne, saj je bil gozdarske stroke, gozdarji pa veliko vedo o naravi. Tudi to, da ima narava vedno prav,« prida Vinko in ne pozabi omeniti Staneta Klepca, ki je zaznamoval njegovo zgodnjo mladost, saj je z njim sodeloval na več področjih, tako v jamarstvu kot radioamaterstvu in seveda fotografiji.
V jame in k radioamaterjem
S fotografijo se je Vinko srečal v osnovni šoli. K fotografskemu krožku ga je povabil učitelj Jože Zabukošek, ki je bil pred dobrima dvema desetletjema tudi pobudnik ustanovitve Fotokluba Črnomelj, katerega prvi predsednik je postal Vinko. Ta je prvi fotoaparat boks kamero, šlo je za rabljeno Berreto, kupil še v osnovni šoli, in sicer z denarjem, ki ga je dobil s prodajo starega železja. Aparat je kupil na skrivaj, da starši niso vedeli. Tudi za fotografiranje je bil zelo zagnan, in ker je hotel fotografije čim prej razviti, mu je učitelj zaupal ključ od temnice. Seveda je fotografiranje na film zahtevalo več premisleka, kaj in kako slikati, saj so bili filmi dragi.
Konec osnovne šole se je pridružil črnomaljskim jamarjem. Bela krajina ima veliko kraških jam, raziskovali so jih in evidentirali. »Najlepša in tehnično kar zahtevna je jama Kaščica nad Zapudjem blizu Dragatuša, ki je globoka okoli 130 metrov. Šlo je za kar resen hobi, saj smo vsako jamo temeljito izmerili in narisali, vse podatke pa posredovali inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni. Naše raziskovalne akcije so bile predvsem ob koncih tedna ali med počitnicami, včasih smo bili na terenu tudi več dni. Na teren smo šli s kolesi in mopedi, opremljeni z vso jamarsko opremo in vsem potrebnim. Prenočevali smo v šotorih ali pri bližnjih domačinih, ki so nam prijazno ponudili v uporabo senike ali druge prostore. Nemalokrat so nas pogostili s hrano in pijačo. V jamah smo tudi fotografirali,« je ob našem obisku pripovedoval Vinko in razložil, da se je v jamah naučil fotografirati s prav zanimivim postopkom: »Fotoaparat je bilo treba namestiti na stojalo, nastavitve dati na odprt zaklop (B) in s karbidno svetilko (karbitarico) postopoma osvetljevati posamezne segmente na izbranem motivu. Osvetljeni deli so se sproti »zapisovali« na film. Čas osvetljevanja se je določal čisto po občutku. Seveda zmeraj ni uspelo, sem si pa sčasoma pridobil izkušnje. Težava so bili predvsem dragi filmi in omejenost števila posnetkov zaradi tega.«
Kasneje se je Vinko pridružil še radioamaterjem, prizna pa, da je bilo po poroki z Rozalijo, ki jo je spoznal v tovarni Beti v Črnomlju, kjer je delal kot finomehanik za šivalne stroje, manj časa za fotografijo. Kasneje se je zaposlil v Rudniku Kanižarica, po zaprtju rudnika pa je službo našel pri Kovinoplastiki Lozar. Je pa imel v življenju tudi trpko preizkušnjo, temno obdobje, ki ga je prebrodil prav s pomočjo fotografije in v fotografiranju našel novi smisel življenja in dela.
Okoljsko priznanje
Rad ima pohajkovanja, seveda s fotoaparatom v rokah. Tako je nastalo na tisoče odličnih fotografij, na katerih so predstavljene tako lepe kot temne plati našega planeta, občutek do narave pa je prenesel tudi na svoje vnuke.
Nekateri pravijo, da če hočeš kaj opaziti, moraš naokoli hoditi brez fotoaparata, če pa takrat kaj opaziš, nimaš aparata.
»V današnjem galopirajočem vsakdanu so Vinkove fotografije in seveda napisane besede, ki sledijo vidnemu, več kot balzam za dušo. V vseh letnih časih Vinko najde v naravi zanimivosti in fotoaparat, ki je njegov stalni spremljevalec, nam pričara bogastvo, ki ga imamo največkrat površno za nekaj samoumevnega. Temu primerno smo tudi malomarni v svojem vedenju in obnašanju do narave,« je bilo med drugim zapisano pred petimi leti o Vinku Kukmanu, ko je prejel občinsko okoljsko priznanje breza, ki jo v črnomaljski občini podeljujejo ob svetovnem dnevu Zemlje. Svoje fotografije, seveda tudi s kritičnimi komentarji, redno objavlja na Facebookovem profilu in trka na našo ekološko zavest; že marsikoga je ozavestil, da je opazil kaj, česar sicer ne bi, in da je začel gledati na svet z drugačnimi očmi.
Z njim se v naravo pogosto odpravi tudi žena Zalka, ki je postala dober fotografski kritik, svojega moža z vse bolj izostrenim očesom pogosto opozori na kak motiv, ki ga Vinko ne opazi. Sta pa zdaj, ko sta oba v pokoju, našla še eno dejavnost, s katero si polnita upokojenske zimske urice – pleteta namreč košare iz vrbja. »Žena je že prej šivala različne uporabne predmete iz ostankov pohištvenega blaga, potem pa sva dobila idejo, da bi pletla. Kako se to počne, mi je pokazal bivši sodelavec Jože Juršak. Včasih sem bil v službi jaz njegov vodja, zdaj pa sem bil njegov učenec,« pove Vinko, ki se je pred leti zaobljubil, da bo vsem belokranjskim vrtcem in šolam podaril prav posebne velike domine. Naredil jih je iz lesa in tudi tako potrkal na našo zavest: zakaj bi uporabljali umetne snovi, ko pa nam narava nudi ničkoliko do okolja prijaznih materialov.
