V gledališču si lahko človek odpočije in fokusira na premikajoče se podobe na odru

V kakšnem stanju je kultura v Sloveniji? Nemalokrat smo za oceno razmer vzeli podatek, koliko so zasedena slovenska gledališča oziroma koliko prebivalci Slovenije še hodijo v teater. Pri tem sicer kaj hitro prispemo do ponovnih delitev, ali je komično ljudsko gledališče primerljivo z resnejšo dramo, ki nastaja v državnih kulturnih institucijah, a v resnici to niti ne bi smelo biti pomembno. Kot tudi ne, ali knjige, ki se berejo, dosegajo standarde literarnih kritikov. Če ljudje berejo, je to v vsakem primeru dober znak. Prav tako je dober znak, če hodijo v gledališče, pa naj bo predstava uprizorjena v lokalnem gasilskem domu na vasi ali pa v ljubljanski Drami. Razlikovati kar tako na grobo in na pamet bi bilo ne zgolj elitistično, temveč tudi malomeščansko.

Teden slovenske drame

Gledališčniki so prejšnji teden, natančneje 27. marca, praznovali svoj dan in ob tem je že tradicionalno potekal Teden slovenske drame. Po mnenju ene od nagrajenk Nine Šorak je slovensko gledališče kljub inflaciji v odlični formi. Režiserka je med drugim dejala, da imamo v Sloveniji »res genialne igralce, ki so pripravljeni preizkušati različne poetike«, ter dodala, da so avtorski sodelavci v gledališčih – scenografi, kostumografi, glasbeniki – eni od najbolj vrhunskih umetnikov, »prepoznani tudi zunaj slovenskih meja«.

To po njenem dokazujejo tudi gledalke in gledalci, ki še vedno radi hodijo v gledališče, saj to dokazuje število prodanih vstopnic. Nina Šorak je za STA pojasnila, da so dobre predstave vnaprej razprodane, reklama zanje pa se večinoma širi od ust do ust. Čas epidemije covida-19 je po njenih besedah precej pretresel obstoj živih dogodkov, a so se po nekaj letih gledalci vseeno vrnili v dvorane. Pritožila se je zgolj nad stroški za izvedbe predstav, saj smo v času inflacije in so cene poletele v nebo, v gledališčih pa so proračuni enaki že več kot desetletje, kar sama ocenjuje kot izjemno škodo, saj to vpliva na ustvarjalni naboj.

Svet je postal (pre)hiter

V dobi družbenih omrežij, ko mladi gledajo predvsem instant posnetke na tiktoku in instagramu, je generaciji Z zagotovo težje skoncentrirano gledati dve- ali triurno gledališko predstavo, ki zahteva osredotočenost, pa tudi razmislek. Svet je postal hiter – za marsikoga prehiter. A prav v gledališču si lahko človek odpočije in fokusira na premikajoče se podobe na odru – v nasprotju z izkušnjo v kinodvorani pa ima stik z živimi igralci, katerih osnovno poslanstvo je dotakniti se občinstva. In če mu to uspe, je med publiko dobil novega zaveznika, ki bo nato tudi kasneje z veseljem (v)stopal v svet teatra.

Podobno kot pri koncertni izkušnji, kjer glasbenike začutimo v živo, je tudi gledališče obrt, ki prav zaradi nenadomestljivosti panoge ne more in ne sme biti pahnjena na rob družbenega dogajanja. Je esenca kulture. Vsaka uprizoritev pa je kot pesem, ki na odru nikoli ne more biti reproducirana v popolnoma enaki obliki. Improvizacija je del umetnosti, edinstvenost trenutka pa jo naredi unikatno v času in prostoru.