V morju kmalu več plastike kot rib: hujši problem od covida in klimatskih sprememb
V slabih dveh stoletjih od izuma prve plastike (polistiren iz leta 1839) je človeštvu uspelo plastificirati domala ves planet. Kot meni svobodni raziskovalec in naravovarstvenik Anton Komat, je naš svet preplavljen, napolnjen, zasut in nastlan s plastiko in mikro- ter nanodelci plastike. Ti so vsepovsod, od globin oceanov do najvišjih gora, od gozdov in rek do prerij in puščav. Plastični delci so v vseh organih rastlin, živali in človeka.
Po Komatovih podatkih ocenjujejo, da so se svetovne količine iz nafte in zemeljskega plina proizvedene plastike v zadnjih 10 letih podvojile, do leta 2040 pa naj bi se potrojile in presegle težo vseh rib v oceanih. Natančnih številk ne pozna nihče, morda še najbolj pri plastenkah, katerih poraba in odmet dosegata neverjetnih 43 milijard kosov na mesec.
Iz česa pijejo otroci
Najbolj problematični sta po Komatovem mnenju plastika za enkratno uporabo in plastika, ki služi kot embalaža hrane in predmetov. Porazen je podatek, da v svetovnem merilu recikliramo le devet odstotkov porabljene plastike, 12 je konča v sežigalnicah, kar 79 odstotkov pa kot odmet kjer koli.
Čeprav ni prijeten pogled na plastične vrečke, ki visijo po vejevju obrežne vegetacije rek in potokov, ali ko sredi gozda naletimo na kup, pa je delež »vidne« plastike le 8-odstoten, kar 92 odstotkov pa je je v obliki »nevidnih« mikro- in nanodelcev. Prav ti pa se, pravi Komat, nalagajo v živih organizmih in povzročajo hude motnje v delovanju ekosistemov, krnijo biotsko pestrost in so izvor bolezni pri človeku.
Komat pravi, da bi nas moral predramiti vsaj podatek, da so v iztrebkih malih otrok našli povprečno desetkrat večje koncentracije kot pri njihovih starših oziroma odraslih osebah istih gospodinjstev. Prednjačijo PET (polietilen tereftalat) in PC (polikarbonat), vir teh snovi pa so plastenke, iz katerih otroci pijejo, njihova oblačila, talne in pohištvene obloge ter igrače.
Hormonske motnje
Najhujše tveganje po Komatovem prepričanju predstavljajo tako imenovani hormonski motilci (HDC – Hormone Disrupting Chemicals), ki jih industrija dodaja plastiki za boljšo obstojnost pri mrazu in vročini ter proti udarcem in UV-sevanju sonca.
Težave s trupli
V krematorijih za upepeljevanje umrlih so morali povečati temperaturo sežiga, ker so tkiva pokojnikov prepojena z zaviralci gorenja. To so tako imenovani bromirani zaviralci gorenja (PBB, PBDE, HBCD in TBBPA), ki jih industrija vgrajuje v vse kose pohištva, prevlek, zaves, talnih oblog, opreme in gospodinjskih aparatov. Tudi te snovi s toksičnim delovanjem se širijo vsevprek v okolju, trdi svobodni raziskovalec in naravovarstvenik Anton Komat.
Med najbolj uporabljene motilce sodijo BPA, PBE, ftalati, nonilfenol in triklosan; povzročajo neplodnost in poženščenost moških, rake rodil in dojk pri ženskah, razvojne anomalije novorojencev, Weissov učinek znižanja inteligence, sindrom kronične utrujenosti itd. Tudi ekosistemi so izjemno ogroženi s temi toksini, ki imajo najmočnejše učinke pri najmanjših koncentracijah, kar je toksikološki paradoks. Dokazane so spremembe spola pri ribah in drugi alarmantni pojavi, bledenje koral, denimo.
Maske, nova nevarnost
Če plastenke vsaj do neke mere lahko recikliramo, pa je po Komatovem vedenju povsem nemogoče reciklirati obrazne zaščitne maske, ki smo jih začeli množično uporabljati med pandemijo novega koronavirusa.
»Znanost je sicer dokazala, da nas ščitijo pred virusi, tako kot vrtna ograja pred komarji, vendar: maske so običajno trislojne, zunaj je poliester, v srednjem sloju sta polipropilen ali polistiren, notranjo plast pa običajno predstavlja bombaž, ki absorbira vodno paro. Zadnji hit so tako imenovane nanomaske, ki še hitreje razpadajo na nanodelce. Poudarjam, da se ne razgrajujejo po naravni poti in da za navzočnost nanodelcev še ni razvita primerna analitska metoda.
V današnjem svetu je v najbolj množični uporabi naslednjih 11 vrst plastike:
polipropilen (PP): embalaža, ohišja električnih naprav,
avtomobilski odbijači
polistiren (PS): pena za
pakiranje, embalaža, pribor za enkratno uporabo, škatle za CD-plošče in kasete
polietilen (PE): ceneni
izdelki za vsakdanjo rabo
(plastične vrečke, kozarčki ...)
polietilen tereftalat (PET): plastenke za gazirane pijače,
plastične posode za mikrovalovke
poliester (PES): tekstilna vlakna
poliamid (PA ali najlon):
vlakna, ščetine zobnih ščetk, ribiške vrvice
polivinilklorid (PVC): cevi, okenski okvirji, talne obloge
poliuretan (PU): pena za pakiranje, toplotna izolacija, površinske prevleke
polikarbonat (PC):
kompaktne plošče, očala,
zaščitna stekla, semaforji
polioksimetilen (POM):
avtomobilski deli
polibutilen tereftalat (PBT): konektorji, stikala, vtičnice
Po navedenih podatkih svet vsak mesec odvrže več kot 100 milijard mask, bolj pomenljivo tri milijone vsako minuto. Zavedajmo se, da je plastika mnogo hujši problem od covida in klimatskih sprememb, zato je nujna takojšnja uporaba že pozabljenega previdnostnega načela EU (Precautionary Principle), najvišjega načela kemične varnosti Evrope,« še poudarja Komat.
Prenosi mikroplastike
V študiji, objavljeni v reviji Biology Letters leta 2018, so se raziskovalci osredotočili na komarje Culex pipiens. Ugotovili so, da so lahko ličinke zaužile delce, velike dve tisočinki milimetra. Ličinke se prehranjujejo s filtriranjem vode in tako ne razlikujejo med plastiko in hrano. Jedo alge, ki so bolj ali manj enako velike kot delci mikroplastike, je zapisala Amanda Callaghan z britanske univerze v Readingu.
Delež »vidne« plastike je 8-odstoten, kar 92 odstotkov pa je »nevidnih« mikro- in nanodelcev.
V odraslih komarjih je ostal velik delež zaužite plastike. Callaghanova meni, da obstaja velika verjetnost, da tudi drugi insekti, ki življenjski cikel začnejo v vodi, užijejo te delce, ki pa se nato selijo po prehranjevalni verigi navzgor, ko komarje pojedo pajki, netopirji, ribe, ptice. Vse do človeka. Dejala je, »da je prav depresivno, saj bo vsa ta plastika tu za zmeraj«. Leteči insekti lahko iz vode na kopno prenesejo mikroplastiko in onesnažijo nove kotičke okolja ter ogrožajo ptice in druge živali, ki se prehranjujejo z njimi.
Za streznitev že prepozno?
Glede na to, da je nerealno pričakovati, da se bo svet lahko odpovedal plastiki, saj je ta pretežni del ohišja vsake televizije, mobitela, monitorja ali računalniške tipkovnice, pa pohištva, tekstila (sintetika) in obutve, gospodinjske opreme, avtov, kanalizacijskih cevi, streh, raznih naprav in orodij, zaščite za električne žice in kable, pa bi se človeštvo moralo odpovedati vsaj plastiki, ki je nadomestljiva z naravnimi materiali ali pa z izdelki, pridobljenimi iz naravnih surovin (kamen, les, steklo, kovine, glina ...).
V svetovnem merilu recikliramo le devet odstotkov porabljene plastike.
A to seveda pomeni preusmeritev iz enih v druge proizvodnje, prilagajanje ali menjavo proizvodnih linij, spreminjanje potrošniških navad, politik glede reciklaže plastik in njene ponovne uporabe namesto proizvodnje nove plastike, pa drugačen odnos glede njenega sežiganja ali odlaganja. In to na globalni ravni, ne le v najbolj ozaveščenih delih Evrope.
Količina plastike iz nafte in zemeljskega plina se je v zadnjih 10 letih podvojila, do leta 2040 pa naj bi se potrojila.
Dokler ne bo ves svet spoznal, da nas plastika, mikroplastika in nanoplastika z vsemi strupenimi dodatki ubija in genetsko spreminja v plastičnega človeka homo plasticus, bomo pač prehitro zbolevali za rakom, se soočali z vse večjo neplodnostjo in genetskimi mutacijami ter pili vodo, polno plastičnih nanodelcev ...
