SLOVENŠČINA

V tokratnih Jezikovnih nasvetih o tem, kako v preveliki meri uporabljamo mero

O rabi besede mera, na kakršno pogosto naletimo v publicističnem jeziku, stilistično pa ne gre za najboljšo izbiro, tudi pravopis nam jo odsvetuje.
Fotografija: FOTO: Getty Images
Odpri galerijo
FOTO: Getty Images

V seriji podukov s področja jezikovne stilistike, ki v tej rubriki izhajajo vsake štiri tedne, se tokrat ustavimo pri rabi besede mera, na kakršno pogosto naletimo v publicističnem jeziku, stilistično pa ne gre za najboljšo izbiro, tudi pravopis nam jo odsvetuje. Za ilustracijo problema si najprej oglejmo primere:

Bruselj v preveliki meri vpliva na njihovo življenje.

Z dodatnim zbiranjem obvestil in dokaznih predmetov je policistom uspelo zbrati zadostno mero dokazov.

Zadnja različica pogodbe o paktu je v precejšnji meri razvodenela.

Prizorišča so v veliki meri pripravljena.

Ima ambicijo in čuti večjo ustvarjalno sposobnost, česar ji domače razmere očitno ne omogočajo v dovoljšnji meri.

Slovar slovenskega knjižnega jezika tovrstno rabo besede mera opredeli kot publicizem, njeno stavčno funkcijo pa pojasni tako: »V prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek.« Prav tako kot pravopis nas tudi slovar usmeri k drugim rešitvam; večinoma pridevnikom v prislovni rabi: prostori so v polni meri izkoriščeni – popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga – v glavnem, pretežno; to je le do določene, neke mere res – deloma, delno.

Po pravopisnih in slovarskih vodilih je boljša rešitev torej preprosteje izraziti želeno. Kaj potemtakem žene tvorce besedil k takšnemu nepotrebnemu okolišenju? Iz dolgoletnih izkušenj z delom s publicističnimi besedili vam lahko z gotovostjo povem, da je mera v taki preneseni rabi v njih zelo pogost jezikovni instrument. Tovrstne rešitve človeku dajo občutek, da želi tvorec besedila z uporabo mere nekoliko omiliti ostrino besed, se izogniti obsojanju opisane situacije, ohraniti večjo pozitivno naravnanost, ostati skromen ali pa morda za kanec tudi pustiti odprt zaključek: mnogo bolj zmagoslavni bi recimo bili policisti (hudodelec pa brez upanja), ko bi v enem naših na začetku navedenih primerov kronist napisal: policisti so zbrali dovolj dokazov! No, morda se kak odvetnik s tem ne bo strinjal, lahko pa se vsi strinjamo, da je mera le bila zadostna. Poglejmo še druge primere: Bruselj preveč vpliva na njihovo življenje (kar huda obsodba), pogodba je precej razvodenela (nevljudno), prizorišča so večinoma pripravljena (ne vemo, ali morda katero vendar ni pripravljeno), domače razmere ji tega ne omogočajo dovolj (kako žalostno). Povedali smo popolnoma isto, vendar z manjšo mero človeške topline. Je torej uporaba besede mere napačna? Ne povsem, je pa pogosto zares nepotrebna, in če lahko – kadar želimo oblikovati stilistično nevtralno in lepo tekoče besedilo –, se ji zato v kar največji meri izognimo. Pišite nam na lektura@slovenskenovice.si.

Maša Močnik, univ. dipl. slov.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije