V zavarovanem parku 250-letna drevesa
Pred natanko 300 leti je Ernest Hanžič pridobil koncesijo za fužine ob zgornjem toku reke Mislinje. Viri pišejo, da je imel štiri kladiva in je izdeloval poljedelsko in gozdarsko orodje. Skoraj četrt stoletja pozneje, okoli leta 1752, je fužine kupil grof Schrottenbach, a jih je skoraj nemudoma, no, leto pozneje, prodal kranjskemu podjetniku Michelangelu Zoisu. S tem se je začela 100-letna doba razcveta mislinjskega železarstva, ko so bili lastniki fužin Zoisi, najprej omenjeni Michelangelo, nato Žiga in pozneje še Anton Bonazza.
Iz Mislinje do Amerike
Kakor koli, pravi razvoj je Mislinja doživela v času razcveta fužin. Izdelki, narejeni v mislinjski železarni, niso bili znani le na Štajerskem, temveč tudi v krajih severne Italije in celo v Ameriki. Leta 1753 je mislinjsko železarno torej kupil Michelangelo Zois, pozneje jo je podedoval njegov sin, baron Žiga Zois. Sredi 19. stoletja pa so fužine zašle v težave. Leta 1899 je mislinjsko posest kupil veleposestnik Arthur Perger in jo preusmeril v lesno industrijo. Zgradil je tovarno lepenke, sodarno, žage in za potrebe svojih obratov tudi elektrarno. Leta 1902 je zgradil 9,4 km dolgo ozkotirno železnico v Mislinjski jarek: bila je edina tovrstna gozdna železnica v Srednji Evropi. Elektrificirali so jo leta 1914, leta 1956 pa jo je nadomestila gozdna cesta.
Še danes si nekateri niso enotni, ali je Mislinja prva vas na Koroškem ali zadnja na Štajerskem.
Devet točk, vrednih postanka
A vrnimo se k Zoisom. Podjetni železar Michelangelo je Leta 1770 posest izročil sinu Žigi, znanemu mecenu slovenskih kulturnikov. Celotna posest z velikim vrtom in parkom je bila zelo lepo urejena. Park je v veliki meri še ohranjen. Veličastna drevesa, danes stara dobrih 250 let, spadajo med najdebelejša v Sloveniji.
Mislinjska dolina leži pod obronki Pohorja in Uršlje gore in je pomembna naravna ter kulturna vez med Štajersko in Koroško. Pokrajina je v zgornjem toku reke Mislinje zožena v najdaljšo pohorsko globačo. In prav zaradi Zoisov so se v Mislinji že pred časom odločili, da oblikujejo Zoisovo pot. Dolga je tri kilometre in vodi od Zoisovega parka do Zilčevega rova, nekdanjega rudniškega rova pri domačiji Zilc, konča pa se pri rojstni hiši slikarja Jožeta Tisnikarja, ki je umrl leta 1998.
Devet točk, ki kažejo na življenje in razvoj tega dela, ki je bil pomemben del povezovalnih oz. trgovalnih poti, so si omislili oblikovalci Zoisove poti v Mislinji. Zoisov park, ki je zavarovan kot naravna vrednota, je točka, kjer se vse skupaj začne, v Zoisovih vrtovih pa je urejen spominski vrt. Pot nato vodi do kovačije Mislinja, kjer je tudi t. i. Ernestinino kladivo, najbrž poimenovano, kot menijo zgodovinarji, po Ernestini, ženi Antona Bonazze. Ob poti so še ostanki ozkotirne železnice, kar je del obnovljene Pergarjeve gozdne železnice iz leta 1902. V Blaževem studencu je mogoče naredili požirek ali dva (ime povezujejo s svetim Blažem, zaveznikom proti boleznim grla), šesta točka ogleda pa je Robnikova domačija. Kovačija je na vodni pogon in ima ohranjeno originalno opremo in orodja. Mimo nekdanjega rudniškega rova pri kmetiji Zilc in ostankov nekdanje fužine z imenom Antonijevo kladivo prispemo do rojstne hiše slikarja Jožeta Tisnikarja in konca Zoisove poti. Skozi strnjene utrinke pridemo do srečanja med preteklostjo in sedanjostjo. Pa še na svežem zraku pod obronki Pohorja smo.
