Vas begajo kabli USB in polnjenje? Niste edini.
Tehnološka podjetja že desetletja poskušajo standardizirati povezave med računalniki in perifernimi napravami – miškami, tipkovnicami, optičnimi bralniki in podobnim. Velik korak naprej je naredila Evropska unija, ki je z letom 2025 uvedla pravilo, da morajo imeti novi mobilni telefoni in druge male elektronske naprave z izjemo prenosnih računalnikov, prodane v EU, odslej enotni polnilnik z vhodom USB-C; zahtevi je ugodil celo Apple in tovrstni priključek vgradil v svoje iphone. Za prenosne računalnike bo pravilo začelo veljati 28. aprila 2026. A še vedno se nam zgodi, da po predalu ali škatli s kabli iščemo tisti pravi priključek, ki ga potrebuje določena naprava, in zraven izgubljamo živce.
Celo veliki in trmasti Apple je z iphonom 15 uvedel priključek USB-C.
Vrste oznak USB
USB ali univerzalno serijsko vodilo se je konec 90. let 20. stoletja pojavilo kot standard za prenos podatkov med napravami in njihovimi perifernimi enotami. A z razvojem so se spreminjale tudi specifikacije in oznake, pri čemer lahko USB kable v grobem ločimo na tip priključka in standard povezave. Med priključki tako poznamo USB-A, USB-C, mini-USB, micro-USB (pri zunanjih trdih diskih poznamo tudi priključek z dodatno oznako superspeed) in USB-C, standard povezave pa označuje številka za kratico USB (1, 1.1, 2.0, 3.0, 3.1, 3.2, 4 in 4 2.0), pri čemer višja številka označuje večjo hitrost prenosa podatkov.
Kaj je USB-C?
Kot rečeno, morajo nove pametne naprave v EU imeti (oziroma bodo morale imeti) obvezno priključek USB-C. Gre za vrsto povezave, ki resnično upraviči besedo univerzalno v kratici USB. Priključek je namreč simetrične oblike, zato ga ni mogoče vstaviti narobe. Tudi kabli so dvosmerni – ni pomembno, kateri konec gre v katero napravo. Podatki in električni tok lahko potujejo v obe smeri. Novejši kabli USB-C poleg praktičnosti omogočajo veliko večjo zmogljivost prenosa podatkov in energije kot prejšnje vrste USB-jev in podpirajo več vrst podatkov, denimo tudi prenos avdia in videa po standardih hdmi in displayport ali superhitri prenos podatkov po protokolu thunderbolt.
Kaj pa USB-PD?
In kot da oznak ne bi bilo dovolj, je pri izbiri ustreznega kabla treba paziti tudi na oznako USB-PD (angl. power delivery), ki nam pove, kakšna je največja možna moč napajanja. Najnovejši standard za napajanje USB-PD 3.1 type C, denimo, omogoča največjo moč 240 W (pri napetosti 48 V in toku 5 A).
Če napajalnik zagotavlja 240 W moči, to še ne pomeni, da to prenese tudi vsak kabel; pri nakupu USB-C kabla je tako treba paziti, kakšna je njegova največja dovoljena moč. Po domače: veriga je močna le toliko kot njen najšibkejši člen. Slušalke, denimo, za polnjenje ne potrebujejo enake moči kot prenosnik. USB-PD omogoča napravam, da se med seboj sporazumevajo, preden začnejo oddajati in sprejemati energijo, tako da je sprejmejo in/ali oddajo le toliko, kolikor je potrebujejo.
Ali potrebujemo nove kable?
Da, če želimo izkoristiti najhitrejše hitrosti in zmogljivosti napajanja in če naša naprava zmore uporabljati najnovejšo tehnologijo hitrega polnjenja. Vse naprave s priključkom USB-C in vsi kabli USB-C ne podpirajo najvišjih hitrosti prenosa podatkov in ultrahitrega polnjenja. Pred nakupom napajalnika USB-PD, preverimo, ali je naša naprava sploh združljiva z njim. Napajalniki so združljivi s starejšimi napravami, kar pomeni, da bodo polnili starejše naprave, če imajo priključek USB-C, vendar bodo vanjo pošiljali le toliko moči, kolikor je naprava lahko sprejme. Spet po domače: če se naš pametni telefon polni z največ 35 W, ga 240-vatni napajalnik ne bo prav nič hitreje napolnil kot 35-vatni, saj bo v telefon oddajal le 35 W.
