Jasna Kuljaj včasih prisegala na sok s smetano, danes na cviček

Novo mesto ima poseben čar! Sploh staro mestno jedro, ki ga z ene strani obdaja reka Krka. Tu me vedno znova preplavi posebna energija, ki me očara in me res nikoli ne pusti ravnodušne. In prav nič se ne čudim, da je bilo Novo mesto navdih toliko umetnikom; slikarjem, pesnikom in pisateljem,« pravi Jasna Kuljaj, ko se sprehodiva po Glavnem trgu, največjem srednjeveškem mestnem trgu v državi, ki je zdaj, ko je bil deležen res temeljite obnove, zaprt za promet, pred dobrima dvema letoma pa je bil celo razglašen za najlepše mestno jedro v Sloveniji.

Prodajalka knjig

Pot naju pelje mimo mestne hiše, rotovža, kjer uraduje novomeški župan, na platoju pred stavbo pa že skoraj sedem desetletij stojita kipa Dragotina Ketteja in Janeza Trdine. Tik ob rotovžu je založba Goga. »Prav tu sva nekdaj, bila sem še osnovnošolka, s starejšim bratom prodajala knjige. Ko je namreč oče odložil novinarsko pero, je postal založnik in ni želel, da bi pubertetnika doma sedela križem rok,« se spomni priljubljena voditeljica in diplomirana novinarka in prizna, da sta ji prav Dolenjska in Novo mesto dala tisti izostreni čut za sočloveka in jo naučila komunikacije s prav vsakim, četudi posebnežem v dolenjskih vaških gostilnah.

Ob tem se znova spomni na svoje otroštvo in z granitnimi kockami tlakovan Glavni trg, po katerem je nekdaj potekal dvosmerni promet. »Ja, to so bili časi, ko so naši starši še kadili v avtomobilu, parkirali pod kostanji na Glavnem trgu in šli na obisk k prijateljem. To je bil čas srečevanj in za to, da si se dobil s prijateljem, nisi potreboval mobilnega telefona,« se nasmehne.

Samo parkirali so in izstopili iz avta, že je kakšen mimoidoči vabil na pijačo. »V Gabrju pod Gorjanci sem morala pogosto čakati na starega očeta Ilijo ali na očeta Iva. Stari oče je rad zahajal v gostilne, oče pa med lovce. In ko sem tako čakala in srebala gosti sok s smetano, sem opazovala ljudi in klepetala z drugimi, tudi s popolnimi neznanci. Pa ni bilo pomembno, ali je bil star ali mlad, trezen ali malo manj trezen. Prepričana sem, da danes v poslu ne bi počela tega, kar počnem, če mi ne bi Dolenjska dala te dimenzije ljudskosti. To je bila dobra podlaga za študij novinarstva, ker me zanimajo zgodbe ljudi, a tudi vodenje oddaj in prireditev je zaradi teh izkušenj lažje in pristnejše,« razkriva Jasna, ki so jo Dolenjci vzeli za svojo.

Žurke v kleteh

Pove, da je pravzaprav razpeta med Ljubljano, kjer živi že od rojstva, ter med Koroško in Dolenjsko. Oče je namreč Dolenjec, iz Gabrja doma, mama pa Korošica. Oba sta študirala v Ljubljani, in tam so se njune poti združile. Tudi mlada družinica je živela v Ljubljani, a Ivo ni mogel brez Dolenjske, zato so Kuljajevi vsak vikend prihajali pod Gorjance. »Vsi vikendi, počitnice in prosti dnevi so bili rezervirani za Dolenjsko. Od tu imam lepe spomine, tudi na prva druženja v zidanicah, žurke v vinskih kleteh in v diskoteki na Otočcu, pa na prvo ljubezen. In tudi Novo mesto mi je pustilo poseben pečat,« razlaga Jasna in v tistem predlaga, da greva na kavo v Klub Vida.

Lastnica lokala Ingrid Hodnik jo takoj prepozna in v klepetu se vrneta v preteklost. Tu je imel pokojni družinski prijatelj Milan Badovinac cvetličarno, gospa Vida pa gostinski lokal, ki ga zdaj vodi Ingrid. »S starši sem bila ničkolikokrat tu,« postane nostalgična, sploh ob omembi gostega soka s smetano, nekdanje cvetličarne in neskončnih klepetov.

»Resda je zdaj Glavni trg zaprt za promet, a kljub temu živi, podjetniki, občina in Zavod Novo mesto se trudijo, da ga ohranjajo pri življenju. In tudi sama načrtno kupujem prav tu, da podpiram mestno jedro. Tako sem na primer zadnja dva para očal kupila na novomeškem Glavnem trgu,« pove Jasna. Prav na dolenjsko prestolnico jo veže tudi spomin na enega njenih prvih televizijskih prispevkov, ki ga je za oddajo Turistika posnela v Dolenjskem muzeju, kjer hranijo arheološko dediščino evropskega merila. Posebno pozitivno mesto v Jasninem spominu ima tudi novomeška bolnišnica. Najprej zato, ker jo je obiskovala vso nosečnost, stara bolnišnica pa je tudi spomin na deda Ilijo, ki je tam preminil.

Razkrita skrivnost

»Skoraj vedno, ko pridem na Dolenjsko, grem na Gospodično. Iz Gabrja jo mahnem, si pa vedno umijem obraz pri izviru Gospodična, ki mu pripisujejo pomlajevalno moč. Verjamem v Trdinovo povest, umijem se s pomlajevalno vodo in lahko pritrdim, da deluje,« se nasmehne in pripomni, da k boljšemu počutju pripomore tudi kozarec cvička. Jasna je namreč prava promotorka tega dolenjskega posebneža, kar so prepoznali tudi v Zvezi vinogradnikov Dolenjske in ji lani na Tednu cvička podelili častni naziv ambasadorka cvička. Doma, v Gabrju, imajo namreč 5000 trt, glavna vinogradnika sta sicer mati in oče, Jasna z družino pa ima od vseh vinogradniških opravil najraje trgatev.

Frančiškan Krizostom Komar obiskovalcem rad pokaže enega od biserov Novega mesta – frančiškansko knjižnico, najstarejšo knjižnico na Dolenjskem.

»Prav zanimivo je, da kamor koli v Sloveniji pridem, vedno me povežejo s cvičkom! Ampak mi Dolenjci pri promociji cvička nikoli nismo agresivni, smo skromni in s skromnim zadovoljni. Cviček je posebno vino, pitno in povezuje ljudi,« razmišlja in pri tem spomni na prihajajoči Festival cvička, ki bo zadnji vikend v maju v Novem mestu, in sicer na Novem in Glavnem trgu. Organizatorji so Jasni zaupali vodenje nedeljskega dogajanja na Glavnem trgu, ko bodo igrali Čuki.

»Vesela sem, da bodo nastopali Čuki, saj so znani po tem, da na živih nastopih radi izvajajo Slakove pesmi. In prav je, da Slakova glasba odzvanja z vseh strani. Tudi Lojze Slak je bil eden od ambasadorjev cvička, zidanico pa je imel na Trški gori,« pove naša sogovornica in voditeljica. In ko takole hodiva po Novem mestu, smukneva skozi priprta vrata frančiškanskega samostana, kjer je frančiškan Krizostom Komar skupini turistov razkazoval enega od biserov Novega mesta – frančiškansko knjižnico, najstarejšo knjižnico na Dolenjskem, ki ima več kot 20.000 knjižnih enot, med katerimi je najbolj dragocenih 39 inkunabul (prvotiskov), ki jih hranijo v trezorju. Najstarejša nosi letnico 1418, pisana je na pergament. »Vidim, da o Novem mestu še marsičesa ne vem,« prizna Jasna, vedno znova očarana tudi nad zeleno lepotico Krko, ki daje Novemu mestu poseben pečat.