Velikanska železna pojedina na dnu Atlantika
Podjetje RMS Titanic, ki ima sedež v Peachtree Cornersu, predmestju Atlante v Georgii, kot ekskluzivni lastnik pravic do razbitin Titanika, zagotovo ene najslavnejših potniških čezoceank vseh časov, je nedavno prvič po letu 2010 poslalo raziskovalno sondo k 112 let starim ostankom na dnu Atlantskega oceana. Prejšnji teden so objavili fotografije morskega dna, kjer približno 3,8 kilometra globoko ležijo ostanki nekoč najelegantnejše potniške ladje, ki je bila dolga 269 metrov in je imela to smolo, da je na svoji prvi komercialni plovbi med angleškim Southamptonom in New Yorkom trčila v ledeno goro ter s seboj v hladne globine potegnila še okoli 1500 ljudi.
3,8
kilometra globoko ležijo ostanki Titanika.
Največ pozornosti javnosti je požela fotografija bronastega kipca Diane iz Versaillesa, kopije slavnega kipa, ki je sicer v pariškem Louvru. Nazadnje so ga v bližini ostankov ladje opazili leta 1986; ker ga odtlej na odpravah niso več videvali, so domnevali, da je kipec, s katerim se je ponašal glavni salon luksuznega parnika, za vedno izgubljen.
Sprememba videza
Le mimogrede pa so omenjali, da začenjajo razbitine dramatično spreminjati svoj videz. Kot so povedali v podjetju RMS Titanic, jih je zelo razžalostil prizor ograje na znamenitem premcu, kjer sta v znanem filmu Davida Camerona v eni od kultnih scen objeta stala Leonardo DiCaprio in Kate Winslet ter uživala v svobodi, pogledu na neizmerno morje, severnem vetru ..., v ozadju pa je odmevala pesem, ki jo je pela Celine Dion. Dela ograje ni več, znaki razkroja razbitin so čedalje bolj opazni. Ekipa je tokrat na površje prinesla vsaj dva milijona fotografij in zdaj pravijo, da bodo pospešili varno odstranjevanje nekaterih pomembnih delov ladje in artefaktov, ki so skupaj z njo končali na dnu Atlantika.
2
milijona fotografij so naredili na zadnji ekspediciji.
Titanik je začel po 112 letih pod vodo pospešeno razpadati. Povišan tlak na skoraj štirih kilometrih globine, morski tokovi in, kar je morda še najbolj pomembno, bakterija, ki se hrani z železom – vse to prispeva, da se struktura počasi seseda. Ko je Titanik 15. aprila 1912 kakšnih 640 kilometrov jugovzhodno od kanadskega otoka Nova Fundlandija trčil v ledeno goro in se začel potapljati, se je prelomil na pol.
Premec in krma ležita na morskem dnu kakšna dva kilometra narazen. Večino ostankov so našli v bližini krmnega dela, ki je doživel največjo škodo, že ob nesreči je bil veliko bolj poškodovan, in sicer zato, ker je več kot 43.000 ton morske vode, ki je drla v prostore ob trčenju z ledeno goro, vdrlo v prednji del ladje, in ko se je Titanik prelomil, se je prvi del enostavno potopil, v krmnem delu pa je bilo, ko je začel toniti, še precej prostorov brez vode. Zaradi naraščajočega tlaka je prihajalo do implozij teh otočkov z zrakom, kar je pomenilo, da je bil krmni del že ob potopitvi bistveno bolj poškodovan. Premec je tako kljub skoraj 390-krat večjemu tlaku, kot je na površini, dlje kljuboval zobu časa.
43.000
ton vode je ob trku v ledeno goro vdrlo v ladijski trup.
Razpadanje se bo nadaljevalo
K razpadanju razbitin je poleg velikega tlaka pripomogla tudi t. i. sila zvijanja, ki je nastala, ko se je 52.000-tonska ladja usedla na dno. Železna konstrukcija je zaradi nje začela razpadati. Globokomorski arheolog Gerhard Seiffert je za BBC izjavil, da se bo znamenita silhueta spreminjala iz leta v leto, padec dela ograje na premcu je samo eden od najbolj vidnih primerov razpadanja. Korozija, pravi Seiffert, je že dodobra načela nosilno konstrukcijo.
Čeprav se sliši malce čudno, Titanik razpada tudi zaradi rje. Rjavenje v taki globini je malce drugačno od tistega na površini, kjer kisik in voda sprožita kemijsko reakcijo za nastanek železovega oksida, kar je drugo ime za navadno rjo. Na Titaniku je vzrok rjavenja drugačen – povzroča ga bakterija, ki so jo znanstveniki poimenovali kar Halomonas Titanikae, saj so jo odkrili prav na njegovih ostankih in ugotovili, da ima gene, ki ji omogočajo, da jé železo.
Razbitine so na vseh fotografijah pokrite z nekakšno biološko tančico iz bakterij, globokomorskih gob in drugih mikrobov, ki se nahajajo v globinah, kjer skorajda ni več sončne svetlobe. Vsi ti organizmi se hranijo z železnimi ostanki. Titanik je zanje velikanska pojedina. Da gre za bakterijo, ki jé železo in tako rekoč sproža rjavenje tudi v takih razmerah, so ugotovili že leta 1991, ko so v okviru raziskovalne akcije, ki so jo poimenovali po ruskem akademiku Mstislavu Keldišu, na površje v posebni kapsuli prinesli prve vzorce dotlej neznane bakterije. In ta se še naprej masti z legendarnim Titanikom.
Implozija
Ameriška obalna straža še vedno preiskuje nesrečo eksperimentalne podmornice Titan v lasti podjetja OceanGate, ki je lani implodirala, ko se je spuščala do Titanika. Umrlo je vseh pet ljudi na krovu, tudi globokomorski raziskovalec in strokovnjak za Titanik Paul-Henri Nargeolet. Njegova družina zaradi malomarnosti toži podjetje OceanGate; to je po dogodku sicer opustilo spuščanje k razbitinam.
