Velikanske potniške ladje za križarjenja so pravi plavajoči luksuzni smetnjaki
Pred časom smo na teh straneh pisali o tem, da so poleti letos v vodah Baltika pred finskim ladjedelniškim in pristaniškim mestom Turku splavili in opravili poskusno plovbo z največjo potniško križarko Icon of the Seas, ki bo lahko na krov sprejela do 7600 potnikov. Za industrijo križarjenj, ki je v času koronakrize doživela skorajda kolaps, je bil to pozitivni znak, da se panoga pobira in da bo kmalu, če že ni, ujela najboljša leta, ko so lastniki teh plavajočih mest zaslužili tudi do 30 milijard dolarjev na leto. Vendar, kar je dobro za industrijo turističnih križarjenj, ni nujno dobro za varstvo okolja in mesta, ki jih te ladje velikanke obiskujejo. Še posebno v Sredozemlju.
Velike ladje za pogon svojih motorjev uporabljajo nafto, ki vsebuje tudi do 2000-krat več žveplovega oksida kot navaden avtomobilski dizel.
Naval turistov
Mnoga mesta, zlasti tista na evropski strani Sredozemskega morja, so v zadnjem času začela resno razmišljati, da bi omejila ali celo prepovedala pristajanje velikih potniških križark. Eden od pomembnih razlogov je preveliko število turistov, ki povsem preplavijo mesto in marsikje že onemogočajo normalno življenje.
Tako je v katalonski prestolnici Barceloni, kjer se po navadi ustavi večina od 218 velikih potniških križark, ki potujejo po Sredozemlju, letos je ob posameznih dnevih pristalo tudi po šest ali sedem plavajočih mest, kar je pomenilo, da se je v tistih dneh po središču Barcelone, po popularni aveniji Ramblas, gnetlo tudi do 30.000 turistov s potniških križark. Gneča, ki jo ustvarijo turisti, je samo ena plat celotne zgodbe. Druga, morda malce bolj zapostavljena, je onesnaževanje. Po podatkih nevladne organizacije Transport & Environment (Transport in okolje) vseh 218 potniških križark iz Sredozemlja spusti v ozračje štirikrat več žveplovega oksida kot vsi avtomobili, ki vsak dan vozijo po evropskih cestah.
218 velikih križark pluje po Sredozemlju.
Onesnažen zrak
Seveda za marsikoga ostaja najpomembnejša finančna plat zgodbe. Organizatorji križarjenj pravijo, da po njihovih izračunih vsak gost v posameznem mestu, kjer se ladja zaustavi, v povprečju zapravi kar 700 evrov. Temu podatku mnogi okoljevarstveni aktivisti ne verjamejo. Med njimi Didac Navarro iz barcelonske organizacije Ecologistas en Accion (Ekologi v akciji), ki trdi, da si, vsaj v Barceloni, gostje s potniških križark na hitro ogledajo mesto, morda spijejo kavo ali dve in gredo nazaj na ladjo, kjer imajo hrano in prenočišče. Vozovnice za križarjenja so postale cenejše, zato si jih lahko privošči širši krog ljudi, v ceno pa je vključeno tako rekoč vse, razen morda pijače, zato je podatek o zapravljivih gostih pretiran, kot pravijo aktivisti. Najcenejša vozovnica za štiridnevno križarjenje po zahodnem Sredozemlju v Barceloni stane 260 evrov, vanjo sta vključena spanje in hrana, kar je malce več, kot za eno noč stane spanje v kakšnem barcelonskem hotelu s štirimi ali petimi zvezdicami. Na križarki pa imajo gostje poleg hrane in spanja na razpolago še bazene, masaže, savne, telovadnice …
Motijo tudi ljudi, za katere je ohranitev sredozemskih mest visoko na lestvici življenjskih prioritet. Mnogo prebivalcev obmorskih mest skrbi onesnaževanje okolja, zraka in morja. Križarke praviloma na pristanih v mestnih pristaniščih ne ugašajo motorjev, kar se pozna v kakovosti zraka v teh mestih, saj jih poganja nafta. Razlog je seveda, kot običajno, v denarju. Nafta, ki jo uporabljajo velike križarke, ni obdavčena v nasprotju z elektriko na pomolih. Zato imajo kapitani tudi v pristaniščih prižgane motorje, da zagotavljajo elektriko za restavracije, bazene, bare, trgovine … na ladjah. To je zanje ceneje, kakor če bi se priključili na električno omrežje. Dokler ne bodo tudi v Sredozemlju začeli veljati strožji ekološki predpisi, tako kot v Baltskem ali Severnem morju, kjer pristanišča ne dovoljujejo nobenih emisij, dokler so ladje privezane, bodo južne države Unije deležne višje stopnje onesnaženja zraka in tudi obolevnost prebivalstva bo zagotovo večja.
Ladjam naj se omeji dostop
Zato tudi ni čudno, da je mogoče v mestih, kjer se križarke pogosto ustavljajo, kot so Palma de Mallorca, Marseille, Genova, Benetke, videti tudi protestnike, ki nasprotujejo tem velikim onesnaževalcem Sredozemskega morja. V Marseillu je lani 50.000 meščanov podpisalo peticijo, s katero so zahtevali od oblasti, naj prepove oziroma omeji dostop križark v mestno pristanišče oziroma naj jim zapove, naj ob pristanku uporablja elektriko na pomolih, ne pa da imajo vse dneve prižgane motorje, ki še kako onesnažujejo zrak v mestu. Mesto je potem s kar 35 milijonov evrov vredno naložbo elektrificiralo pomole, a kaj ko je za križarke kurjenje nafte še vedno cenejše kot plačevanje elektrike na pomolih, poleg tega k izogibanju temu pripomore pomorsko pravo. Tako večinoma še vedno v zrak spuščajo svinjarijo s kurjenjem nafte.
50.000 meščanov Marseilla je podpisalo peticijo proti križarkam.
Rekorderka po izpustih je katalonska prestolnica Barcelona, na drugem mestu je Palma de Mallorca, na neslavnem tretjem pa so že nam bližnje Benetke. Medtem ko so privezane v Barceloni, razkošne potniške ladje spustijo v zrak več kot 30 ton žveplovega oksida, v Palmi 28 ton in v Benetkah le pol tone manj kot na največjem otoku Balearov. Za Barcelono to pomeni, da križarke v zrak spustijo petkrat več žveplovega oksida kot vsi avtomobili v mestu skupaj. Kot ugotavljajo v organizaciji Transport in okolje, Barcelona prednjači tudi po količini izpustov rakotvornega dušikovega oksida, ki ga izpustijo v ozračje potniške križarke, ki sicer v vsej Evropi prispevajo za kar 15 odstotkov vseh izpustov dušikovega oksida, ki ga ustvarijo transportna sredstva.
30 ton žveplovega dioksida spustijo v zrak samo v Barceloni.
Koordinator organizacije Transport in okolje za pomorski promet Faig Abbasov pravi, da je absurdno, da nekatera mesta po Evropi začenjajo prepovedovati promet z dizelskimi avtomobili, da bi tako zmanjšali onesnaženost zraka, obmorska mesta, zlasti tista ob Sredozemlju, pa dovoljujejo prosto vplutje velikim plavajočim mestom, »ki povzročajo neizmerljivo škodo«. Velike ladje za pogon svojih motorjev uporabljajo nafto, ki vsebuje tudi do 2000-krat več žveplovega oksida kot navaden avtomobilski dizel. Strupene delce iz ladijskih dimnikov so po podatkih okoljevarstvene organizacije Ecologistas en Accion, ki jih navajajo v britanskem časopisu Guardian, zasledili celo 400 kilometrov stran od Barcelone!
Odpadne vode
Okoljevarstveni problemi, h katerim bogato prispevajo razkošne križarke, niso samo velikanski izpusti za zdravje in okolje škodljivih plinov. Morda so še večji problem izpusti odpadnih voda, olj in drugih smeti, ki jih vsak dan ustvarijo tisoči in tisoči potnikov. Po nekaterih podatkih ladja, ki gosti 3000 potnikov, v enem tednu ustvari več kot 800.000 litrov odpadnih voda iz stranišč, kuhinj in kopalnic. Po ocenah nevladne okoljevarstvene organizacije Prijatelji Zemlje vse velike križarke na svetu proizvedejo okrog štiri milijarde litrov odpadnih voda na leto, vse seveda praviloma končajo v morju. Tako imenovani ogljični odtis posameznika na veliki potniški križarki je bistveno večji kot na kopnem. Pravijo, da na sedemdnevnem križarjenju ustvari toliko svinjarije, kot je na kopnem v 17 dneh.
