Afrika je eldorado za oblačila mrtvega belega človeka

Najbrž ni prebivalca Slovenije, starejšega od, denimo, 15 let, ki se ni vsaj enkrat vprašal, kaj naj naredi s ponošenimi hlačami ali z že sprano srajco ali majico, razvlečenim puloverjem, ki ni več primeren, da bi ga nosil v javnosti … Nekateri takšne kose oblačil enostavno vržejo v smeti, tisti, ki se od njih ne morejo ločiti, jih shranjujejo za »hude čase«, kot so to rade počele naše babice, nekaj pa je tudi takšnih, ki jih vržejo v zabojnike, v katerih zbirajo ponošena oblačila in obutev, manjši del ljudi pa takšna oblačila odnese v trgovine, kjer prodajajo blago iz druge roke.

Polni zabojniki v Nemčiji. FOTO: Getty Images/iStockphoto

Okoljevarstveniki in zagovorniki v zadnjem času tako čislanega krožnega gospodarstva sicer pravijo, da bi bilo dobro, če bi ljudje oblačila, ki jih ne nosijo več, dali ali v ponovno uporabo ali reciklažo in da naj jih nikakor ne zavržejo. Štiri gesla modernih gospodarskih tokov – znova prodaj, najemi, popravi in predelaj – naj bi imela v praksi zelo velike možnosti. To vsekakor velja zlasti za industrijo oblačil. Zdaj je delež ponovne uporabe oblačil na svetovni ravni 3,5-odstoten, če pa bi se do konca desetletja povečal na 20 odstotkov, bi bilo to zelo blagodejno, ne samo za družinski proračun mnogo ljudi, saj so oblačila iz druge roke bistveno cenejša, temveč tudi za okolje. S tem bi izpuste ogljikovega dioksida znižali za kar 340 milijonov ton – to je več, kot zdaj ta toplogredni plin vsako leto izpustita v ozračje Francija in Tajska skupaj. A za večje število že nošenih oblačil v garderobnih omarah v razvitejših državah bi bila hvaležna tudi narava, ne samo ozračje. Za pridelavo surovin bi s tem, pravijo okoljevarstveniki, morali obdelati manj rodovitne zemlje, zmanjšali bi porabo vode, na splošno pa bi se zmanjšalo tudi onesnaževanje okolja, ki nastaja pri kemični obdelavi osnovnih surovin za oblačila.

Sintetika

A čeprav se pri tem vprašanju križata tako finančna kot okoljevarstvena korist, bo najbrž preteklo še kar veliko časa, preden bodo tudi ljudje v razvitem svetu začeli pogosteje kupovati in nositi oblačila iz druge roke. Zato pa zdaj največ ponošenih oblačil, ki jih odvržejo prebivalci Evrope, Severne Amerike in Avstralije, konča v Afriki.

Gneča na tržnici Kantamanto v Akri, kjer je mogoče kupiti obleke iz druge roke. FOTO: Francis Kokoroko/Reuters

Po podatkih evropske okoljevarstvene agencije (EEA) Evropa pridela približno 5,8 milijona ton ponošenih oblačil in tekstilnega odpada na leto, dve tretjini tega so sintetični materiali, ki jih večinoma pridelujejo kot stranski produkt predelave nafte. Nekaj tega tekstilnega odpada reciklirajo v Evropi, a veliko večino izvozijo v Afriko in Azijo. Ob začetku tega desetletja je Afrika uvozila več kot 60 odstotkov tovrstnega odpada, preostalih 40 odstotkov pa je končalo v azijskih državah. Zanimivo je, da usoda tega odpadka ni najbolje zabeležena. V afriških državah tovrstna oblačila končajo ali na tržnicah ali smetiščih. V Aziji pa večino tega odpadka predelajo.

Ena največjih uvoznic tekstilnih odpadkov, katerih največji delež so ponošena oblačila, je Gana, država v Zahodni Afriki. V Gano vsak teden iz Evrope, ZDA in Avstralije prispe najmanj 15 milijonov kosov že nošenih oblačil, pravilom iz vrst tako imenovane hitre mode, ki je značilna za današnje čase. Po zadnjih znanih podatkih je Gana v zadnjih letih uvažala več kot 65 milijonov ton ponošenih oblačil z Zahoda in več kot 40 odstotkov teh ni bilo več ustreznih za ponovno nošenje zaradi slabe kakovosti. Zato se njihova pot najpogosteje konča na smetiščih na obronkih mesta, kjer so ponekod zrasli več kot 20 metrov visoki hribi odpadnega tekstila, ki kot prizori iz kakšnih postapokaliptičnih filmov že silijo med hiše in ceste.

Obroni wawu

Še uporabna oblačila pa končajo na odprtih tržnicah, kakršna je Kantamanto v prestolnici Akra, kjer prodajo največ že nošenih oblačil z Zahoda, ki jim v Gani rečejo obroni wawu, kar v prevodu pomeni oblačila mrtvega belega človeka. Druga pomembna uvoznica nošenih oblačil iz razvitih držav je Kenija, kamor vsak dan prispe kakšnih 4000 ton starih oblačil, ki jim tam rečejo mitumba, v prevodu bale, ker ponošena oblačila v Kenijo prihajajo v obliki bal, ovitih v plastiko. Po nekaterih uradnih kenijskih podatkih naj bi 91,5 odstotka kenijskih gospodinjstev kupovalo že ponošena oblačila, za katera v povprečju odštejejo le kakšnih osem evrov za kos, zaradi česar močno nazaduje domača tekstilna industrija. Kako močan vpliv na stagnacijo domače tekstilne industrije ima uvoz ponošenih starih cunj iz razvitega sveta, lahko pove tudi podatek, da je Kenija samo leta 2021 uvozila več kot 900 milijonov kosov ponošenih oblačil.

Tudi Kenija se podobno kot Gana sooča s tem, da kar do 40 odstotkov uvoženih ali podarjenih ponošenih oblačil ni primernih za nošenje in po navadi končajo na smetiščih, kjer jih pogosto zažigajo. Sežiganje sintetičnih oblačil pa močno obremenjuje in onesnažuje okolje in odvržena oblačila so že postala zelo velik okoljski problem v Afriki. A kaj ko ljudi in proizvajalcev hitre mode v Evropi in Ameriki to ne zanima. Namesto da bi sami počistili svojo svinjarijo, jo je lažje poslati na črno celino, naj se tam ukvarjajo s tem. »Včasih smo izdelovali oblačila, zdaj pa je prišla ta nova oblika kolonializma … Svoje izdelke želijo pripeljati na tak način, zato nam ne dovolijo izdelovati naših,« je pred časom v intervjuju za AP razlagal ugandski trgovec z rabljenimi oblačili.

Napoved prepovedi

Ker se s tem problemom ne soočata samo Gana in Kenija, temveč tudi Uganda in še druge afriške države, je ugandski predsednik Joveri Museveni pred tedni napovedal, da bo prepovedal uvoz rabljenih oblačil, za katera tudi on trdi, da prihajajo od mrtvih ljudi. »Ko beli človek umre, zberejo njegova oblačila in jih pošljejo v Afriko,« je svojo napoved o prepovedi uvoza rabljenih oblačil obrazložil avtoritarni ugandski predsednik. S to njegovo napovedjo niso bili zadovoljni trgovci na tržnici Ovino v prestolnici Kampala, ki jo vsak dan oblegajo množice ljudi, ki za majhen denar iščejo že ponošena oblačila z Zahoda. Za kako velik posel gre, kaže tudi že malce star podatek ameriške agencije za mednarodni razvoj iz leta 2017, da imata vsaj dve tretjini prebivalstva v sedmih državah Vzhodne Afrike v svojih omarah najmanj en kos že rabljenih oblačil.

Ugandski predsednik Joveri Museveni napoveduje prepoved uvoza rabljenih oblačil v Ugando. FOTO: Abubaker Lubowa/Reuters

Kako se bo odločil ugandski predsednik Museveni, še ni jasno, bo dejansko prepovedal uvoz ali bo tudi njegova napoved ostala bolj grožnja na papirju, kot je bila odločitev Vzhodnoafriške skupnosti držav EAC (Burundi, Kongo, Kenija, Ruanda, Južni Sudan, Tanzanija in Uganda) leta 2016, ko so državam sicer priporočili, naj prepovedo uvod rabljenih oblačil iz razvitega sveta, kajti s tem bodo spodbudili domačo tekstilno industrijo in prispevali h gospodarski rasti svojih držav, a je potem vmes posegla dolga ameriška neokolonialistična roka. Ameriška vlada je namreč tem državam zagrozila, da jih bo izvzela iz ugodnosti, ki jim jih omogoča ameriški trgovinski program, ki državam v podsaharski Afriki daje prednostni dostop do ameriških trgov, tudi brezcarinski izvoz izdelkov.