Vojna ladja Cesare Rossarol: razbitina, ki povezuje
V čudovitem sončnem jutru 16. novembra 1918 je v mirno morsko gladino puljskega pristanišča zarezal premec vojne ladje Cesare Rossarol. Prva svetovna vojna se je končala nekaj dni prej in poraženi avstro-ogrski floti so se v Pulju pridružile enote italijanske mornarice, ki so s četami hitele zasesti vojno pristanišče.
Cesare Rossarol je bil lahka izvidniška ladja, izdelana v Italiji tik pred začetkom prve svetovne vojne. Zasnovan je bil kot okretno plovilo, sposobno pluti v najzahtevnejših vremenskih razmerah, dodobra oborožen pa se je lahko postavil po robu večjim sovražnikovim ladjam. Imel je jeklen trup, dolg je bil 84 metrov in širok dobrih osem. Posadko je sestavljalo pet častnikov s 104 podčastniki ter mornarji. Cesare Rossarol je sodeloval na misijah po vsem Jadranu, pogosto v tandemu s katero od sestrskih ladij. Skupaj z Giuglielmom Pepejem se je maja 1916 spopadel s štirimi avstro-ogrskimi rušilci razreda Velebit, oktobra 2018 pa sodeloval pri bombardiranju Drača v Albaniji, kar je bila tudi njegova zadnja vojna akcija. Po koncu vojne so ga premestili na severni Jadran, po povelju admirala Umberta Cagnija pa je 16. novembra 118 izplul iz Pulja proti Reki, kjer naj bi podprl italijanske enote iz bataljona San Marco ob zasedbi kvarnerskih priobalnih otokov.
109
članov posadke je prevažal Cesare Rossarol.
Spomenik žrtvam
Poveljnik bojne ladje Ludovico De Filipi je z Giovannijem Pizzinijem, enim najboljših pilotov, plovilo le stežka varno vodil mimo min, ki jih je postavila avstro-ogrska mornarica: za blokado puljskega pristanišča so jih položili kar 1450. Cesare Rossarol se je uspešno prebil do rta Marlera, nato pa zavil proti severu, proti Kvarnerju. Opoldne, v času kosila, ko je bila večina posadke zbrana za mizami v podpalubju, je odjeknila strašna eksplozija: sila je ladijski trup razpolovila in odrezana dela sta se začela polniti z vodo. V samo nekaj minutah sta premec in krma potonila; okoli 30 članov posadke je splavalo na gladino, kjer so se bojevali z valovi, drugi so ostali ujeti v ladijskem trupu. Severovzhodni veter jih je odnesel proti rtu Munat veliki, kjer so se dokopali do obale, šele okoli petih popoldne so prispeli prvi reševalci. Brodolomce so s tovornjakom prepeljali v Pulj – ranjence v mornariško bolnišnico, preostale pa v vojašnico. To je bila ena največjih pomorskih tragedij italijanske mornarice v prvi svetovni vojni.
Na kraju pri rtu Munat veliki, kjer so preživeli priplavali na kopno, so Italijani postavili spomenik z bronasto ploščo z imeni žrtev, med njimi je bil tudi poveljnik De Filippi. Razbitina leži na globini od 47 do 50 metrov. Krmni del je dolg približno 30 metrov in leži rahlo nagnjen na levi bok, pod krmo je vidna desna gred z vijakom in krmilom. Na palubi sta vidna dobro ohranjen top kalibra 102 milimetra in težka strojnica kalibra 40 milimetrov, oba obdana s školjkami in algami. Več loput na krovu vodi v podpalubje, vendar je vstop s potapljaško opremo otežen. Ko smo pokukali skozi eno od odprtin, smo v soju podvodne svetilke opazili več krožnikov in čelad francoskega tipa, zloženih druga na drugo.
Vidljivost je na točki, kjer leži Cesare Rossarol, zelo spremenljiva, globina 50 metrov pa je primernejša za tehnične kot rekreativne potapljače. Kljub temu je obiskovalcev razbitine te nekoč ponosne vojne ladje čedalje več. Spominski potop organizirajo vsakih pet let, ko se potapljači iz hrvaških in slovenskih mest ter gostje iz Italije spustijo do razbitine in na njeno krmo položijo venec. Skupina zanesenjakov iz Ližnjana je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja obnovila spomenik na rtu Munat veliki, da tragedija italijanskih mornarjev ne bi utonila v pozabo.
Besedilo in fotografije: Danijel Frka
Priredil: Dragan Ogurlić
