Vrh, Vršič, vrhunec
To je pa višek! bi rekla moja stara mama, če bi bila z nami na vrhuncu poletne sezone na vrhu najvišjega gorskega prelaza. Iz baze v prepolni Kranjski Gori smo se odpravili tja čez na izlet v Posočje k izviru Soče in se ustavili še zgoraj na 1611 metrih. Tam pa – več pločevine kot ovčjih kakcev.
Avti, avtodomi, tovornjački, motorji, mopedi, bicikli, da o pohodnikih ne govorimo – vsi ti pripadniki civilizacije iz doline so se nagnetli v visokogorski raj pod Prisojnikom in Mojstrovkami. Saj ubogi backi niti trave ne morejo več pomuliti, takšna gneča je ratala na Vršiču. Mi smo pločevinski udar doživeli lani, no, roko na srce, tudi pomagali smo ga ustvariti z našim jeklenim konjičkom.
Letos je tam gor menda še huje. Berem in gledam, pa ne morem verjeti, da to kar traja in se še slabša, ne da bi kdo ukrepal. Občina menda ne more, ker je cesta državna, država pa bi, če ne bi že sprejetih zakonskih sprememb zabremzal državni svet (to je tisto telo, katerega poslanstvo je dajanje veta).
V tujini se Slovenija oglašuje kot trajnostna in zelena destinacija. In horde okoljsko ozaveščenih tujcev kajpak prihrumijo in iz tega raja na sončni strani Alp naredijo prometni kaos, ki je vse, samo ne zelen. Trajnosten pa, traja namreč vršiški prometni zamašek kar dolgo, pričajo tisti, ki so obtičali tam zgoraj, dokler plavi angeli niso zaprhutali v višave in vzeli stvari v svoja krila.
Pa kaos ne bi bil potreben, obstaja kar nekaj možnosti ureditve: lahko spodaj zaračunajo cestnino, kot to počnejo marsikje na svetu v podobnih geostrateških legah. Lahko bi na vrhu in tudi ob vznožju pobirali parkirnino, o stanju zasedenosti pa sproti obveščali izletnike. To res ne bi smel biti problem; vsaka normalno opremljena garažna hiša že ima na vhodu displej s števcem, ki vozniku sporoča, ali in koliko je še prostih parkirišč. Števec z zapornico ima zaradi izjemno povečanega obiska denimo tudi hrvaški nacionalni park Plitviška jezera. Ko so tam pohodne poti po parku polne do (okoljevarstveno in varnostno) določenega najvišjega števila, park začasno zapro in tudi ne prodajajo vstopnic, dokler se število obiskovalcev na območju parka ne zmanjša na še znosno raven.
Morda pa bi bilo za naš Vršič še najbolje, če bi skozenj res zavrtali en predor, medtem ko bi na vrh vodile samo še pešpoti, kakšna kolesarska steza in javni prevoz. Upati je le, da ne čakajo na kake nove vojne ujetnike, ki bi tunel zgradili kot sužnji, se pravi brezplačno in zgolj za ceno lastnih življenj. Tako kot so ruski in ukrajinski in drugi reveži ruskega imperija morali pred stoletjem čez Vršič tlakovati cesto.
