Vsak predmet nosi svojo zgodbo
Pred štirimi desetletji sta zakonca Šribar, Alojz in Ljudmila, kupila staro domačijo v naselju Kobile, zaselku lučaj od Leskovca pri Krškem, čeprav sta vedela, da bo obnova kamnite hiše zelo draga, vredna kot dve novi hiši. Najprej sta ob njej zgradila nov dom, hkrati pa postopoma v stari, tedaj že spomeniško zaščiteni hiši uredila zbirko etnoloških predmetov, imenovano Etnološki muzej družine Šribar, ki sta ga javnosti odprla pred dobrima dvema desetletjema.
Več kot 5000 gospodarskih in gospodinjskih predmetov se je nabralo. Vsak pripoveduje svojo zgodbo, prenekaterega sta Šribarjeva rešila pred propadom, saj bi jih sicer lastniki vrgli na odpad. »A ljudje so bili veseli, če jih je kdo vzel, saj je zavest tradicije močna in bilo bi jih vseeno škoda, ko pa so jih predniki toliko let potrebovali in uporabljali. Prostora, da bi jih v družini vseeno ohranili, pa je vedno premalo,« pravi Ljudmila.
Zgodbe, vredne romana
Hiša je bila last nekdaj premožnega kmeta Johana Kranjčeviča, zgrajena je bila leta 1874, ko se je Johan iz Libelja priženil k Alojziji Božič v Kobile 1. »S konji je vozil pošto med Novim mestom in Krškim, v Kobilah in pod Nemško vasjo v Ajdovskem dolu pa je kupoval posest. Družina ima silno razvejano pot, Alojzijin prednik je bil že leta 1756 upravnik vinskih goric Šrajbarskega turna, od katerih je bila največja tista v Ivandolu z 22 sogorniki, ki so uživali 31 vinogradov in pol. Zgodbe rodbine so vredne dobrega romana, družinsko zgodovino pa je rodoslovno natančno raziskal potomec Andrej Klembas iz Maribora. V tej hiši jo je predstavil leta 2005 ob Dnevih evropske kulturne dediščine,« je zgodovino domačije orisala Ljudmila in dodala, da je leta 2001 ljubljanski regionalni Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine izdal predlog za vpis Domačije Kobile 3 v zbirni register dediščine, občini Krško pa je kmalu zatem konservator Boris Mravlje posredoval predlog za vpis domačije v dolgoročni prostorski plan. Po prenosu nalog varovanja naravne in kulturne dediščine občine Krško iz ljubljanske na novomeško enoto leta 2021 zanjo skrbi odgovorni konservator Dušan Strgar.
Domačija združuje dom, gospodarsko poslopje, apneno jamo, razpelo in vodno zajetje, dediščina, zbrana v etnološki zbirki, pa priča o ljudeh, zlasti o njihovem gospodarjenju in načinu bivanja, pa tudi o njihovih vrednotah, sposobnostih, kulturi. In prav vsak predmet ima določen družbeni pomen oziroma vrednost za skupnost in posameznike zaradi svojega kulturnega, vzgojnega, razvojnega, verskega, simbolnega in identifikacijskega potenciala ali za proučevanje strok, kot so antropologija, arheologija, arhitektura, etnologija, umetnostna zgodovina …. Dediščino spremlja tudi zbirka knjižničnega gradiva, prav tako podarjenega in prepoznanega kot del prostorske identitete polpreteklega časa.
Vsi predmeti popisani
Kot rečeno, je danes v zbirki več kot 5000 predmetov, večina jih je popisanih v posebnem zvezku, z merami in imeni darovalcev. Pretežno gre za predmete, ki so jih nekdaj uporabljali za obdelovanje kmetijskih površin, orodje, stroje in pripomočke, starejše ročno orodje domače in umetnostne obrti, gospodinjske pripomočke, izdelke, kose pohištva. Zakonca Šribar jih zbirata vse od leta 1970, sprva starine, zdaj pa etnografsko in predmetno dediščino. V zbirki je tudi 86 slik, ki so v teh letih nastale na sedmih likovnih kolonijah, prvo je domačija v Kobilah gostila leta 2006.
Alojz je še posebno ponosen na zbirko Telovadnega društva Partizan Leskovec in na predmete nekdanjega premogovnika Senovo, ki je obratoval med letoma 1796 in 1996. Zadnjih 13 let delovnega staža je bil knap tudi Alojz, ki prav za vsak predmet ve, kje ga je dobil in čemu je bil namenjen. Vsak ima tudi svojo vrednost, najbolj ljub mu je komat, ki ga je njegov oče, ki je bil sedlar in tapetnik, naredil leta 1987, februarja naslednje leto pa je umrl. Še kako ljuba mu je poročna slika staršev, poročila sta se leta 1943, v izgnanstvu. Prav posebno mesto pa ima svetinjica enega od izgnancev iz druge svetovne vojne, ki ga je usoda v letu 1941 peljala iz Brestanice v Nemčijo. To je Alojz našel v sevniškem potoku, ko mu je bilo osem let. Že takrat se je očitno zapisal zbirateljstvu ter zgodbam malega človeka.
Nova brošura
V Kobilah v tem času leta, maja ali junija, Šribarjevi že 21 let pripravljajo srečanje na domačiji, ki nosi številko Kobile 3. Skozi leta sta zakonca pritegnila vrsto kulturnih ustvarjalcev, ki so tu slikali, fotografirali, razstavljali, peli in igrali, plesali, recitirali, imeli govore ali se predstavljali še drugače, nekateri so tudi kuhali in pekli, pripravljali kulinarične dobrote za obiskovalce in ponudili vinski pridelek teh krajev.
Ljudmila Šribar in Slavko Pirc (slednji je 2015. Šribarjevim podaril staro sadno prešo svojega dedka) sta iz skorajšnje pozabe v današnjem tempu življenja rešila nekaj preteklosti z zapisi v novi brošuri, ki jo je pomagala izdati Mestna četrt Leskovec pri Krškem. Njen izid sovpada z dvema obletnicama: lani so zaznamovali 20. obletnico odprtja etnološke zbirke, letos pa mineva 150 let, odkar je družina Kranjčevič zgradila to hišo, torej leta 1874, potomci pa so v njej bivali vse do 1980., ko so jo prodali Šribarjevim iz Leskovca.
Lani so zaznamovali 20. obletnico odprtja etnološke zbirke, letos pa mineva 150 let, odkar je družina Kranjčevič zgradila to hišo, torej leta 1874, potomci so v njej bivali vse do 1980.
Zakonca upata, da bodo nadaljevali oziroma ohranjali njun zbirateljski trud njuni otroci: Erazem s Katjo (rojeno Hribšek) in vnuki Jerneja Neja, Eva in Blaž ter Gašper, Barbara Katarina z Urbanom Drnovškom, Alojz mlajši in njihova skupina podpornikov naravne in kulturne dediščine.
