Vsaki predstavi nameni pol leta svojega življenja
Direktorica Špas teatra piše uspešno gledališko zgodbo najbolj priljubljenega slovenskega gledališča že 25 let. »Okoliščine so vsako leto drugačne, včasih tudi res neprijetne, ampak vizija Špas teatra, naša vztrajnost in želja, da ponujamo ljudem veselje, razvedrilo, kratek oddih in smeh, so celostno močnejši,« mi sprva pove vedno zaposlena Urška Alič, ki jo obiščem v Mengšu, kjer je dom špasnih komedij. »Čeprav ima jesen svojo romantiko, je ne preživljam nič preveč romantično,« se nasmeji. »Od sredine avgusta, ko sem začela pripravljati novo sezono, presedim vse dneve za računalnikom in le skozi okno spremljam, kako se vreme spreminja, listje rumeni, odpada in se lovi v vetru … Tako je že vseh 25 let, saj imamo v gledališču od sredine avgusta pa vse tja do sredine aprila sezono. V Špas teatru nas je malo zaposlenih in je zato naš 12-urni delovnik velikokrat prekratek.«
Nočna mora
Ustanoviteljica Špas teatra se je že zgodaj spoznala z gledališkim svetom. »V gledališča sem hodila od petega razreda osnovne šole, ko je mami spoznala očima Zvoneta, on pa je delal v MGL. Potem ko sem obiskovala srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo, sem med prakso že delala v pisarnah MGL, nato pa tam našla prvo zaposlitev. Takrat sem si ogledala zelo veliko predstav, zdaj žal ne več toliko.«
Ko jo povprašam, ali je kdaj razmišljala o igralski karieri, se najprej prešerno nasmeji, nato pa mi razkrije: »Ne, ni govora. Imam tako tremo pred nastopi, da se mi še zdaj noge tresejo in komaj stopam, ko pridem kdaj na oder in se samo poklonim občinstvu. Velikokrat pa sanjam, da moram nadomestiti kakšnega igralca, in ko bi morala povedati prvi stavek, onemim in iz mene ne pride niti beseda. Resna nočna mora. Moram pa priznati, da sem šla na AGRFT delat sprejemne izpite na smer gledališka režija.«
Pisalo se je leto 1997 na toplo jesensko soboto 26. oktobra, ko je začela dogodivščino špasnih komedij. »Mislim, da je edino moja mami verjela v to, kar sem si zamislila. Še sama nisem imela na začetku tako visokih ciljev. Samo predstavo sem želela narediti, da bom lahko delala, zaslužila plačo,« mi pove iskreno o tem, da se ji je v 25 letih zgodil cel teater. »Na tej poti je bilo tudi veliko težav, veliko polen pod nogami, veliko negativnih pritiskov, mnenj v stilu kaj se pa ona gre, kar teater bi rada imela! Morate pa vedeti, da sem slovenski kulturni sceni v praksi dokazala, da se da preživeti tudi brez državne podpore, četudi to ni ravno dobrodošlo v nekaterih kulturnih krogih. Ne boste verjeli, a še danes se najde kakšen direktor kulturnega doma, kjer želimo plačati najem dvorane za izvedbo naših predstav, in reče: naš program je drugačen ali taki, kot ste vi, nimate pri nas kaj delati ... Kakšni kot mi? 25 let, 55 predstav, več kot 6000 dogodkov, 2,300.000 prodanih vstopnic? Publika nas ima rada, vrata pa so nam ponekod še vedno zaprta.«
Skoraj vsak dan obupa
Z veliko inovativnosti energično poganja kolesje svojega gledališča, in čeprav je njeno življenje špas, so del njega tudi slabi trenutki. »Oh, skoraj vsak dan obupam in potem pride nov trenutek, nova ura, nov mail, nov dan, nov zalet in gremo dalje. Bili so ekstremno hudi časi, ekstremno težke razmere za delo, kdaj tudi ekstremno težki sodelavci. Ampak vedno najdem vzrok, zakaj je vredno nadaljevati. In greš dalje. Vsak dan posebej.«
Njihov jubilej je zaznamovala premiera komedije Boeing Boeing v režiji Vinka Möderndorferja, zanjo so prejeli tudi nagrado za najboljšo komedijo leta 2022. »Ko sem razmišljala, kaj bi ljudem prikazali v tej sezoni, sem se odločila za situacijsko komedijo, ki je že dolgo ni bilo na gledaliških odrih in smo jo že pogrešali. Po stand upih, monokomedijah, muzikalih se resnično prileže ena dobra, stara klasična gledališka komedija.«
Predstava je prišla v Guinnessovo knjigo rekordov kot največkrat odigrana francoska komedija na svetu, z njo pa poletimo nazaj v sladka, svobodomiselna 60. leta in neonesnaženo ozračje najbolj sočne situacijske komedije, polne zmešnjav in zamenjanih identitet. »Situacijska komedija je ena sama matematika. In dobro je res težko napisati. Po mojem mnenju obstaja zelo malo res dobro napisanih situacijskih komedij in med najboljšimi je definitivno Boeing Boeing.«
Vsaka predstava v Špasu je prava uspešnica, za absolutno rekorderko pa velja 5moških.com, ki si jo je ogledalo 227.700 ljudi. »Zdaj bo mogoče zvenelo nekoliko pretenciozno, ampak izboru teksta, sodelavcem, promociji in celotnemu kreativnemu procesu pri vsaki predstavi namenim dobesedno pol leta svojega življenja. Živim, diham, spim s predstavo. V vsako vložim mnogo ur dela, truda, strasti, ki jo tudi sicer gojim do gledališča, in ni vrag, da potem vse to ne bi obrodilo sadov.«
Zasebno nasprotje
Urška gledališče vodi s prefinjeno intuicijo in močjo lokomotive, slišati pa je tudi, da je neomajna, zahtevna in odločna direktorica. Ko jo podrezam, mi pove: »Kaj naj rečem. Zasebno sem popolno nasprotje. Ko sem začela poslovno pot, sem ugotovila, da sem za ta svet predvsem premehka, preobčutljiva. In si narediš neki zid okoli sebe, se (pre)večkrat pokažeš kot trd pogajalec, odločen in zelo zahteven, doma se pa tudi kdaj zjokaš. Takega te naredijo drugi ljudje, te izklešejo in se spremeniš v človeka, kakršen nisi, da preživiš v tem krutem poslovnem svetu.«
Pred 10 leti je prejela tudi viktorja za posebne dosežke, pri delu pa ji že pomaga sin. »Žiga mi pomeni vse. Če ne bi bilo njega, bi verjetno v obdobju covida-19 že vrgla puško v koruzo. Ko je bilo najtežje, sva se usedla za mizo, naredila bojni plan in začela delati. Skupaj. Zdaj se vse skupaj odločava, o tekstih, zasedbah, programu. On je mlad, ima drugačen pogled na delo in ustvarjanje. Jaz sem stara šola,« se nasmeji. »V vozičku je preživel veliko ur v gledališču, svoje prve korake je naredil tam, bil prisoten na sestankih, vajah, skratka, vpet je bil v teater, še preden se je dobro zavedal tega. Kot rečejo, teater mu je bil položen v zibko. Ima neverjeten občutek tako za predstave kot za igralce, karakterje, ljudi ne nazadnje. Kreativen je, drzen je, gledališče ima v krvi in to se odraža tudi v njegovi samozavesti in hitrem odločanju. Ponosna sem na to, kam ga vodi ustvarjalnost,« še pove o sinu, ki bo zagotovo uspešno z njo nadaljeval Špasovo tradicijo polnih dvoran z nasmejanimi ljudmi.
