Z 58 leti med svetovno elito

Kitajski namiznoteniški igralci so zaznamovali tudi drugi turnir svetovne serije v Laškem, saj so bili v vseh konkurencah najboljši. Pri moških je tako kot na prvem turnirju zmagal Liang Jingkun. V ženskem finalu je 22-letna Liu Weishan s 4:1 premagala kar 36 let starejšo rojakinjo Xian Lian Ni, ki že več kot tri desetletja nastopa za Luksemburg.

Nijeva ni ne prva ne edina kitajska igralka namiznega tenisa, ki je šla s trebuhom za kruhom v tujino. Na zadnjih olimpijskih igrah v Tokiu je denimo kar 17 kitajskih namiznoteniških igralk in igralcev zastopalo barve Monaka, Nemčije, Kanade in drugih držav. Prevlada Kitajske se kaže tudi v statistiki osvojenih medalj: od leta 1988 do zdaj je bilo na svetovnih prvenstvih podeljenih 37 zlatih kolajn, kar 32 pa jih je pripadlo Kitajski. Da gredo Kitajci in Kitajke po svetu, je kriva tudi močna domača konkurenca. Številni asi ne bi nikoli zaigrali na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, če ne bi zamenjali države. A zgodba Xian Lian Ni je vendarle drugačna.

Rodila se je 4. julija 1963 v Šanghaju, 20 let pozneje je prvič opozorila nase svetovno javnost. Na svetovnem prvenstvu v Tokiu je kar dvakrat postala svetovna prvakinja: v mešanih dvojicah in z ekipo Kitajske. V posamični konkurenci je tedaj prišla do četrtfinala, ugnala jo je rojakinja, v polfinalu pa so bile tri Kitajke. Bolj ali manj je bilo jasno, da zanjo ni prihodnosti v samem vrhu kitajskega namiznega tenisa. Na pravo priložnost bi morala čakati, in kdo ve, ali bi jo res tudi dočakala.

»Iz kitajske reprezentance sem odšla leta 1986. Ker namiznega tenisa ni bilo na olimpijskih igrah do leta 1988, sem zamudila priložnost, da se konkurenčno borim za našo državo,« je obrazložila svojo odločitev.

Leta 1989 se je preselila v Nemčijo, od leta 1991 pa živi v Luksemburgu. Prvo vabilo, da bi zaigrala za novo domovino, je zavrnila. »Nisem hotela biti še ena športnica, ki se bori za državo, ki ni njena domovina. Želela sem se poročiti, imeti otroke in srečno živeti,« je razkrila v enem od intervjujev.

Poročila se je, njen trener in mož je danes 62-letni Šved Tommy Danielsson. Potem se je pustila prepričati, da zaigra za Luksemburg. V dresu mini države je nastopila na petih olimpijskih igrah in nastopa še danes, in to zelo konkurenčno. To je levoroka igralka potrdila tudi v mestu ob Savinji. »Zdaj mi je na tekmovanjih najpomembnejša sreča. A še vedno si prizadevam, da bi bila v vsakem dvoboju uspešna, saj ekipa Luksemburga od mene veliko pričakuje,« ne skriva ambicij dvakratna evropska prvakinja v posamični konkurenci, slavila je v letih 1998 in 2002. Vmes se je leta 1999 zavihtela med 16 najboljših na svetovnem prvenstvu.

Čeprav je v dresu Luksemburga, pa bo vedno hvaležna domovini. »Brez Kitajske ne bi dosegla tega, kar sem. V čast mi je, da lahko svetu pokažem talent Kitajske!«