HIGIENA ROK
Z umivanjem lahko preprečimo smrt
Higiena rok eden od temeljev preprečevanja širjenja povzročiteljev bolezni, pa ne le novega koronavirusa.
Odpri galerijo
Del umivanja je temeljito miljenje, za katero si vzamemo čas.
Sekunde rešujejo življenja, so pri Svetovni zdravstveni organizaciji ob mednarodnem dnevu rok, ki smo ga zaznamovali minuli teden, poudarjali strokovnjaki in opozarjali, da z dosledno higieno lahko preprečimo tudi prenos okužbe z novim koronavirusom.
Umivanje rok je nadvse preprost in cenovno dostopen, a izjemno pomemben ukrep, ki v kombinaciji z drugimi koraki uspešno preprečuje širjenje okužb, pa ne le novega koronavirusa. Kot opozarjajo strokovnjaki pri Svetovni zdravstveni organizaciji, je higiena rok eden od temeljev preprečevanja bolnišničnih okužb, ki so še vedno velika težava marsikje po svetu. Raziskava, ki so jo opravili v 88 državah v razvoju in državah z nizkim bruto domačim proizvodom, je pokazala, da vsaka četrta zdravstvena ustanova nima ustrezne vodne infrastrukture, vsaka tretja pa osnovnih higienskih sredstev. Takšno pomanjkanje je krivo za prenos številnih smrtno nevarnih okužb, v nekaterih državah si namreč šele vsak deseti zdravstveni delavec ustrezno umiva in razkužuje roke med obravnavo najbolj tveganih bolnikov na oddelkih za intenzivno nego; dejstvo pa je, da tudi številni zdravstveni delavci v razvitih državah, kjer razpoložljivost sredstev in pomembno znanje nista ovira, higienske zahteve izpolnjujejo le do 70-odstotno. Bolnišnične okužbe tako vsako leto prizadenejo več milijonov bolnikov in zdravstvenih delavcev, samo v evropskih bolnišnicah in domovih za oskrbo vsako leto zabeležijo okoli devet milijonov okužb, za katere je kriva tudi neustrezna higiena.
Roke si umijemo, kadar so vidno onesnažene ali mokre, pred pripravo jedi in po njej, pred jedjo, preden koga hranimo, pred nego in po negi bolnika v domačem okolju, pred oskrbo rane, ureznine, udarnine in po njej, ko je koža poškodovana, po menjavi plenic ali po brisanju in umivanju otroka, po uporabi stranišča, po smrkanju, kihanju, kašljanju, po dotikanju živali ali živalskih odpadkov, po dotikanju odpadkov ter ob prihodu domov. Pa še kdaj vmes, vsekakor, če pa milo in topla voda nista na voljo, lahko za silo zadostuje razkužilo. A le takrat, ko roke niso vidno onesnažene. Razkužila nikoli ne nanašamo na vlažne roke, saj se s tem zniža njegova koncentracija, prav tako se lahko bolj izsušijo. Tudi pri razkuževanju je pomembno, da so razkuženi vsi predeli rok. Po nanosu razkužila na celoten predel obeh rok počakamo, da se osušijo, saj so šele takrat tudi razkužene. Uporabljamo namensko razkužilo za roke na osnovi od 60 do 80 odstotkov alkohola. Sredstva za čiščenje in razkuževanje površin niso namenjena čiščenju in razkuževanju kože!
Nevarne bolnišnične okužbe
Ta se prenaša tako kapljično kot tudi kontaktno, torej z dotikom okuženih ljudi in onesnaženih površin, zato je umivanje rok eden od stebrov preventive. V zadnjem letu je higiena rok v očeh javnosti pridobila povsem novo dimenzijo: razkuževalniki so nameščeni ob vstopu v vse javne in skupne prostore, vsi se zavedamo, da lahko sars-cov-2 preži na nas z različnih površin, ki se jih dotikamo z rokami, zato si te umivamo dosledneje in temeljiteje; nemalo je tistih, ki imajo pri sebi venomer še stekleničko razkužila ali pa vlažne robčke, a strokovnjaki opozarjajo, da sta tekoča voda in milo še vedno nenadomestljiva pri doseganju učinkovite higiene.O umivanju so dolgo dvomiliDunajski zdravnik Ignaz Semmelweis je bil pred več kot 150 leti eden prvih, ki je z znanstvenim pristopom dokazal vpliv higiene rok pri prenosu nalezljivih bolezni, a njegove ugotovitve zaradi prevelike skepse v strokovnih krogih niso zadostovale za uvedbo novih praks; da je umivanje rok izjemno pomembno, saj učinkovito preprečuje okužbe, je ugotovila tudi slovita medicinska sestra Florence Nightingale, ki je zdravila ranjence v vojaški bolnišnici med krimsko vojno, z umivanjem rok, ki ga je zapovedala sodelavkam, in drugimi sanitarnimi ukrepi pa je občutno zmanjšala smrtnost med oskrbovanci. V laični javnosti je umivanje rok postalo navada šele na začetku 20. stoletja, ko so po Evropi razsajale črne koze in tuberkuloza.
Razkužilo ni enakovredno temeljitemu umivanju.
Razkužilo ne zadostuje
Skrbna in temeljita higiena rok lahko rešuje življenja, o tem ni dvoma, umazane roke pa nam prinašajo bolezen in lahko celo smrt. Ko se z onesnaženimi dotikamo svojega telesa, predvsem ust, nosu ali oči, povzročitelje bolezni vnesemo v telo, lahko pa tudi na druge osebe ter predmete in površine; ko se teh dotakne druga oseba, se lahko okužba prenese. O vsem tem že dobro leto poslušamo zdravstvene strokovnjake, zagotovo velja poudariti, da razkuževanje ne more nadomestiti temeljitega umivanja: prva metoda je zlasti učinkovita pri uničevanju nesporogenih bakterijskih vrst, umivanje pa mehanično odstrani tudi viruse in spore bakterij, ki so proti razkužilom lahko odporni, ter umazanijo, opozarjajo na Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja.Negujmo kožoS pogostim umivanjem, še bolj pa z razkuževanjem odstranimo zaščitni maščobno-kislinski plašč, ki našo kožo in notranjost varuje pred vplivi iz okolja. Razkuževanje in umivanje rok sta pač nujni, zato moramo koži nameniti dodatno nego in ji povrniti maščobo in vlago. Po umivanju in razkuževanju jih zato po potrebi namažemo s kakovostno kremo, ki jo lahko vtremo tudi v mokre roke: najprej jih temeljito umijemo, potem pa znova zmočimo in nanesemo negovalno sredstvo. To se bo zaradi mokrote sicer težje razmazalo, a bomo koži tako povrnili mehkobo in sijaj ter zaščitni plašč.
Roke si umijemo, kadar so vidno onesnažene ali mokre, pred pripravo jedi in po njej, pred jedjo, preden koga hranimo, pred nego in po negi bolnika v domačem okolju, pred oskrbo rane, ureznine, udarnine in po njej, ko je koža poškodovana, po menjavi plenic ali po brisanju in umivanju otroka, po uporabi stranišča, po smrkanju, kihanju, kašljanju, po dotikanju živali ali živalskih odpadkov, po dotikanju odpadkov ter ob prihodu domov. Pa še kdaj vmes, vsekakor, če pa milo in topla voda nista na voljo, lahko za silo zadostuje razkužilo. A le takrat, ko roke niso vidno onesnažene. Razkužila nikoli ne nanašamo na vlažne roke, saj se s tem zniža njegova koncentracija, prav tako se lahko bolj izsušijo. Tudi pri razkuževanju je pomembno, da so razkuženi vsi predeli rok. Po nanosu razkužila na celoten predel obeh rok počakamo, da se osušijo, saj so šele takrat tudi razkužene. Uporabljamo namensko razkužilo za roke na osnovi od 60 do 80 odstotkov alkohola. Sredstva za čiščenje in razkuževanje površin niso namenjena čiščenju in razkuževanju kože!
Do 2 minutiPoleg sredstev za umivanje rok je ključnega pomena postopek oziroma tehnika, poudarjajo na Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Pred umivanjem odstranimo nakit in uro, ker teh predelov z miljenjem sicer ne dosežemo, zato je na njih več mikroorganizmov. Roke najprej vedno omočimo, nanje nanesemo milo in jih zdrgnemo po vsej površini. Pri tem lahko uporabimo različne sheme ali korake, najpomembneje je, da namilimo in temeljito zdrgnemo vse predele rok: dlani, hrbet roke, medprstne prostore, konice prstov, posebej zanohtje, oba palca in zapestje. Drgnemo dlan ob dlan, dlan ob hrbet roke, s sklenjenimi rokami z dlanjo proti dlani medprstne prostore, posebej zdrgnemo oba palca, konice prstov z nohti in zapestje. Raziskovalci opozarjajo, da so najpogosteje spregledani oziroma izpuščeni predeli konice prstov, palca, predeli med prsti in zapestje, nanje moramo biti zato še posebno pozorni. Nato roke temeljito speremo in dobro osušimo. Bolj kot čas miljenja je pomembno, da namilimo vse predele in milo dobro speremo. Kljub temu velja navodilo, da jih milimo vsaj od 15 do 30 sekund (kadar gre za odstranjevanje prehodne bakterijske populacije s fizikalno čistih rok, osnovno umivanje pa naj traja do 2 minuti). Čas umivanja je seveda odvisen od naših opravil in nečistoč na naših rokah.
