Z vlaka smrti rešili zmajčice
V teh dneh bodo v Španiji na svetovnem prvenstvu v rokometu podelili kolajne najboljšim ženskim reprezentancam. Slovenija dlje kot do drugega kroga ni prišla, tudi zavoljo napak ter grehov iz preteklosti, ki so prizadele že tako načete in kadrovsko ter finančno podhranjene klube. Ena od perjanic našega ženskega rokometa je bil Rokometni klub Olimpija, najstarejši tovrstni kolektiv v Sloveniji, ki je v letu 2019 praznoval častitljivih 70 let delovanja. Klub z dolgoletno tradicijo je bil tudi prvi slovenski športni klub, ki je zmagal v katerem izmed evropskih pokalov (EEHF, 1997). Pa ni veliko manjkalo in 70. obletnice leta 2019 sploh ne bi bilo.
Še vedno je svež spomin, kako so maja 2011 igralke in strokovno vodstvo javnosti poslali jasen apel, da tako ne gre več naprej. »Nekdanje igralke in strokovno vodstvo RK Olimpija javno pozivamo g. Franja Bobinca in g. Jureta Jankovića, vodilna moža Rokometnega kluba Olimpija v času od leta 2008, da končno prekineta molk in nam razjasnita določene stvari, ki smo jih že davno pričakovale od njiju: od januarja letos do danes nismo dobili nobenega konkretnega odgovora. Ko smo zahtevali prisilno poravnavo, da nam poplačajo vsaj del naših obveznosti, so nam dejali, da sredstva zbirajo,« je pisalo v apelu. Kmalu zatem so zmajčice doživele klavrno slovo iz prvoligaškega okolja, v sezoni 2012/13 je bila razpuščena članska ekipa, skupina zanesenjakov je reševala mladinski pogon.
Med temi, ki so se lotili reševanja kluba, je bil tudi nekdanji rokometni vratar in sodnik Aleš Veber, ki je v rokometu že vrsto let – bil je igralec Prul in Ribnice, potem 22 let sodnik. V sezoni 1995/96 je pomagal pri treningu vratark v ekipi kadetinj Olimpije, s katero je tesneje povezana njegova žena Marjeta, ki je bila sprva igralka (do 2000.), potem pa vse do danes uspešna trenerka. Prav žena Marjeta je bila tista, ki je Aleša seznanila s kritičnim gmotnim in organizacijskim stanjem kluba.
»Ko smo avgusta 2013 prišli, ni bilo uprave. Bila sta le Dušan Kecman kot v. d. predsednika kluba in tajnica Špela Markovič. S Kecmanom smo sklenili, da si članic, ki so se v tisti sezoni uvrstile nazaj v 1. A DRL, ne moremo privoščiti,« Veber opiše razsulo. A bili so odločeni, da rešijo klub s tradicijo. »V bistvu je šlo za ogromen izziv, ki je mejil na norost. Pomagali smo po najboljših močeh: Marjeta je bila trenerka, pomagal je Jure Ocepek, pridružili sta še dve nekdanji igralki Olimpije Mateja Ivanc in Mira Miroleševič. Septembra 2013 smo začeli na novo graditi ekipe z ekipo kadetinj ter ekipama starejših deklic B in mlajših deklic A.«
Globoko v minusu
»Do februarja 2014 nismo poznali finančnega stanja. Zavoljo vsega dela se niti nismo kaj dosti obremenjevali s tem. Prispele račune smo pošiljali Kecmanu. Približno stanje smo videli na bančnih izpiskih blokiranega računa, kjer je bilo za dobrih 26.000 evrov terjatev, izvršb. Predvidevali smo, da se je račune plačevalo prek podjetja Upanje zmajčic, d. o. o., ki ga je ustanovila prejšnja uprava kluba,« nadaljuje Veber in spomni na dogodek, ki je sodu izbil dno.
»Tako je prišel trenutek, ko se nam je februarja 2014 z ekipo starejših deklic B (U13) uspelo uvrstiti na zaključni turnir najboljših treh ekip v državi. Pa smo dobili račun za strošek tekmovanja, kar bi morali plačati, in e-pošto RZS, da smo v suspenzu, ker nismo poravnali stroškov za nazaj. Govoril sem s Kecmanom, ki pa mi je napisal, da ni več denarja, da klub nima nič več. Za poravnavo obveznosti smo založili lasten denar. Od februarja in vse do konca aprila smo račune plačevali sami, vpogleda v finančno in računovodsko stanje kluba pa nismo imeli. Zato smo se odločili, da naredimo izredno skupščino in razrešimo vodstvo kluba, ki ga ta klub sploh ni imel. V začetku maja 2014 smo prevzeli vodenje kluba, s ciljem, da ga rešimo. Za nas je bil to izziv, saj je Olimpija blagovna znamka,« pojasnjuje Aleš Veber, ki je ob prevzemu postal predsednik kluba.
Hitro je spoznal, da je stanje še slabše, kot se je zdelo. »V trenutku, ko smo prevzeli vodenje kluba in dobili za to odločbo UE Ljubljana, smo od podjetja Mercator prejeli izvršbo, ki smo jo uvrstili poleg izvršb podjetij, kot so Nered turizem, Sofina, Sintal, Avant Car, Zavarovalnica MB, Študentski servis. Po prevzetju računovodskih dokumentov za rokometni klub in podjetje Upanje zmajčic, d. o. o., smo šele začeli spoznavati razsežnosti dolgov in denarnih tokov. Šlo je tako daleč, da smo ugotovili, da smo bili dolžni celo RK Gorenje Velenje. In to ni bil majhen znesek. Skupaj je bilo dolgov za 138.000 evrov. Z Juretom Ocepkom sva z vsakim od njih vzpostavila stik in se odpravila do vsakega posebej. Prosila sva vse za razumevanje in obročno odplačevanje,« pojasnjuje Aleš.
»Vsi upniki so nam na srečo šli na roko in nam omogočili obročno odplačevanje dolga. Umaknili so blokade računa. Za nami je neverjetna življenjska izkušnja. En tak vlakec smrti. Po sedmih letih imamo klub na zdravih temeljih. Premore 104 igralke, šest ekip starostnih kategorij od rokometne šole do članic. V klubu nas dela pet trenerjev, ki smo tudi uprava. Od začetka nam pomaga še Roman Volčič in nekaj staršev igralk. Delujemo brez enega samega sponzorja, ker na žalost za nas ni zanimanja. Imamo par donatorjev, vsakoletni razpis LPŠ MO Ljubljana in vadnine, ki jih plačujejo starši. Ti so poleg MOL naš največji pokrovitelj in so nam tudi v največjo pomoč.«
Morali so poravnati tudi dolg za dvorano. »Ko se je bilo treba prijaviti na razpis Letni program športa Mestne občina Ljubljana, smo ugotovili, da moramo poravnati dolg do podjetja Šport Ljubljana in Hale Tivoli. Dolg v višini 15.600 evrov je bilo treba plačati čez noč,« se spomni in v isti sapi pove, da ju to z Juretom Ocepkom ni ustavilo. »Skupaj sva dala 16.000 evrov. Vsak nekako polovico. Jure si je sposodil, jaz sem vzel kredit za 8000 evrov.« Klub je bil uspešen na razpisu mestne občine, poravnal je dolg do dvorane in znova zadihal.
