Za globinske rekorde tudi umirajo

Svetovne rekorde v prostem potapljanju spremljajo in priznavajo tri mednarodne organizacije, Svetovna potapljaška zveza (CMAS), Mednarodno združenje za razvoj prostega potapljanja (AIDA) in Guinnessova knjiga rekordov. To v javnosti povzroča precejšnjo zmedo, kateri svetovni rekordi so pravi?

Legendarna apneista, lovca na globinske rekorde, sta bila konec 20. stoletja Francoz Jacques Mayol in Italijan Enzo Maiorca, ki sta se v potapljaški disciplini No limits (brez meja) menjavala v nizanju vrhunskih dosežkov. In kako so potekali njuni potopi? V morje so s splava spustili jeklenico, ki je imela na koncu pritrjeno veliko utež, da jo je držala stalno napeto. Uporabljala sta potapljaške obleko in očala, plavuti pa ne. Stopila sta na poseben, obtežen podstavek, ki je bil nameščen na jeklenico, in se spustila v globino. Hitrost potapljanja sta uravnavala s pomočjo zavore, da sta sproti izenačevala pritisk. Pri prehitrem spuščanju bi jima lahko počili bobniči.

Ko sta dosegla želeno globino, sta vzela tablico, ki jo je označevala, in za dviganje na površino aktivirala zračni balon. Njuno rivalstvo so spremljali svetovni mediji. Zaradi izrednih globin so ju imeli za nadčloveka.

Guinnessovi rekordi so šov

Režiser Luc Besson je o njuni ljubezni do morja in rivalstvu posnel kultni film Velika modrina (Le Grand Bleu). Čeprav se je Človek delfin, kot so imenovali Mayola, pri 74 letih obesil, je Besson njegovo smrt prikazal poetično. Spustil se je v globino, iz katere ni bilo vrnitve, in v neskončnost zaplaval s svojim prijateljem delfinom. Bil je prvi apneist, ki je dosegel globino 105 metrov.

»Film je lep, vrhunski. Odlična sta oba igralca, še posebno Jean Reno, ki je upodobil lik Maiorce (v filmu se imenuje Molinari). Prikaz karakterjev obeh apneistov in njunega rivalstva je neobjektiven, pretiran. Ogled filma pa priporočam vsakomur,« je povedal Samo Jeranko, svetovni podprvak v globinskem prostem potapljanju, sicer dobitnik petih medalj s svetovnih prvenstev. O Mayolovem samomoru pa: »Njegova življenjska zgodba je zelo žalostna. Bil je problematična osebnost, samomor le pika na i.«



Jeranko ima svoje mnenje o kar treh organizacijah, ki priznavajo svetovne rekorde: »Guinnessovi rekordi so šov. Nekdo se prijavi, da bo nekaj naredil prvič, plača pristopnino, Guinnessovi ljudje dogodek spremljajo in objavijo v svoji znameniti knjigi. CMAS je bil ustanovljen že leta 1959, AIDA leta 1992. Dejavnost obeh organizacij je skoraj enaka. CMAS je profesionalna organizacija, AIDA neprofitna. Glavna in najpomembnejša razlika je ta, da je CMAS član Mednarodnega olimpijskega komiteja. Pred letom 2015 CMAS ni posvečal pozornosti prostemu potapljanju, nato pa je spremenil svoj odnos in od takrat lahko športniki dobijo status vrhunskega športnika, svetovni rekordi pa so priznani. Organizaciji AIDA formalna moč upada. Ker sta na sceni obe organizaciji, kar povzroča zmedo, bi si želel, da obstaja le CMAS.«

Projekt 300 metrov

Za Mayolom in Maiorco je postal največji lovec na globine Avstrijec Herbert Nitsch. V organizaciji AIDA je postavil svetovne rekorde v 33 disciplinah prostega potapljanja. V disciplini Brez meja je leta 2007 pred grškim otokom Santorini postavil svetovno znamko 214 metrov. Ti dosežki so ga spodbudili, da si je postavil neverjeten cilj, potopiti se 300 metrov globoko.

Projekta se je lotil postopno, najprej je načrtoval globino 248 metrov. Leta 2012 je napočil trenutek resnice. V zadnjem trenutku je sodelovanje odpovedal pomemben sponzor in Nitsch se je sam moral spoprijeti tudi z organizacijo potopa. Prišel je še globlje, do 253 metrov, a pri vračanju dobil dekompresijsko bolezen in skoraj umrl. Rekord zato ni bil priznan.



Zdravniki so mu napovedali, da bo vse življenje na invalidskem vozičku. Ni se vdal in z vztrajnostjo in močno voljo je z obsežno rehabilitacijo zelo okreval. Še vedno ima težave z ravnotežjem in koordinacijo, vendar jih pod vodo ne doživlja. Še naprej se potaplja in posveča ekologiji morja.

»Leta nazaj je veljalo prepričanje, da lahko dekompresijsko bolezen dobijo le potapljači z akvalungami, ki ne upoštevajo pravil dekompresijskih postankov. Ekstremni, večkratni potopi podvodnih lovcev in apneistov so to prepričanje ovrgli. Nitsch za medije nekoliko olepšuje tragični dogodek. Potop je bil pripravljen na silo! Bil je pod pritiskom sponzorjev, še posebno urarskega velikana Breitling. Že med pripravami je doživel dekompresijsko bolezen, potem pa se je potop končal, kot se je. Nitscha sem srečal po njegovi nesreči. Obžalujem, da sem opravil ta potop, mi je dejal,« pripoveduje Samo Jeranko.

Zbiral za popotresno obnovo

Tudi veljavni svetovni rekord v organizaciji AIDA v disciplini statične apneje je neverjeten in obenem dvomljiv. Leta 2009 ga je dosegel Francoz Stephane Mifsud, ki je dih zadrževal 11 minut in 35 sekund. »Razširile so se govorice, da je rekord dosegel na goljufiv način, postavljal ga je v svojem privatnem bazenu, v katerega naj bi po šobah za dotok vode spuščali kisik?!«

Letos smo bili priča novemu svetovnemu rekordu v statični apneji s pomočjo predhodnega vdihovanja kisika. Hrvat Budimir Šobat - Buda je bazenu v Sisku dih zadrževal dolgih 24 minut in 33 sekund. Pred potopom je dlje vdihoval čisti kisik, potem pa legel na površino z obrazom navzdol in štoparica je stekla. Dosežek so vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov. Navdih za svoje potapljaške podvige – izboljšal je lastni rekord – je Buda dobil, ko je iskal načine za zbiranje sredstev za pomoč svoji 20-letni avtistični hčerki Saši, ta ima tudi cerebralno paralizo in epilepsijo, tokratnega pa je posvetil zbiranju sredstev za obnovo ob nedavnem potresu prizadetega Siska.



Jeranko meni, da rekordi v statični apneji s pomočjo predhodnega vdihovanja kisika nimajo nobene zveze s športom, so pa atraktivni, ker je dolžina potopa zelo dolga. Te vrste postavljanja rekordov se po njegovem lotevajo tisti, ki iščejo pozornost. Vdihavanje kisika je doping, ki pri prostem potapljanju (CMAS in AIDA), ne glede na športno disciplino, ni mogoče, ker so tekmovalci skoraj uro prej na očeh sodnikov.

»Vse smrtne nesreče pri prostem potapljanju so se zgodile v kategoriji Brez meja. Zato te discipline in statične apneje s pomočjo kisika CMAS ne priznava. Zaradi varnosti svojim tečajnikom nenehno poudarjam, da rekreacijsko prosto potapljanje in tekmovalno nista eno in isto. Pravilo številka ena pa je: Nikoli se ne potapljaj sam!« zaključi Samo Jeranko.