Na smrt bolna je dobila zdravila

Vesela sem, da ji je uspelo premagati bolezen. Pogumna gospa. Čestitke. Naravnost božansko bitje! Izjemna gospa, polna optimizma in pristnega veselja, človek, ki navdihuje. Njena glasba pa – angelska ... To je tista gospa, ki 'ni bila dovolj dobra' za poučevanje na ljubljanski glasbeni akademiji, so jo pa z veseljem sprejeli v službo na Mozarteum v zakotnem Salzburgu ... Komaj čakam, da jo slišim. Vrhunska glasbenica in moj idol. Vsi srečni, da jo slišimo v živo! Vedno je čudovita! Še veliko dobrih nastopov ji želim! Čudovito, da je zmagala. Poklon, gospa Grafenauer!!! Lani na koncertu v Škofji Loki – nepozabno. Bravo! Zaradi nje sem vpisana v register darovalcev kostnega mozga.«

Tako in podobno se glasijo komentarji pod spletno objavo Festivala Ljubljana z napovedjo koncerta Irene Grafenauer. V Sloveniji jo namreč ljubitelji glasbe obožujejo in o njej govorijo samo v presežnikih, obenem pa se mnogi sprašujejo, ali ji je uspelo premagati zahrbtno bolezen – mieloično levkemijo.



Z javnim priznanjem, da je zbolela za to redko obliko krvnega raka, je javnost šokirala ob koncu leta 2003 na podelitvi državnega odlikovanja – zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije iz rok takratnega predsednika Janeza Drnovška. Pri tem je sporočila, da lahko preživi le, če bi se našel darovalec kostnega mozga zanjo, zato je pozvala Slovenijo, naj se odzove v čim večjem številu, da bi pomagali njej in drugim bolnikom s to boleznijo. Drnovšek je takoj sklical sestanek, vlada pod vodstvom Toneta Ropa pa je zagotovila denar za izpeljavo javnega testiranja krvi. Nanj se je odzvalo več tisoč Slovenk in Slovencev, ki so se odpravili na Center za tipizacijo tkiv, vendar ustreznega darovalca niso našli.

Mimogrede, mediji so več let pred tem dogodkom pisali o morebitni ljubezenski romanci med predsednikom Drnovškom in flavtistko, vendar se je na koncu izkazalo, da gre za zgolj obojestransko prijateljsko naklonjenost in veliko simpatijo. Grafenauerjeva je obveljala kot velika predsednikova muza.



Le slabe tri tedne po svojem javnem priznanju se je skoraj popolnoma umaknila iz javnosti. Hvaležna vsem Slovenkam in Slovencem, ki so se testirali kot morebitni darovalci, je v svojem javnem pismu, o katerem smo 11. januarja 2004 poročali tudi v Slovenskih novicah, izrazila veliko razočaranje nad slovenskim zdravstvom, predvsem nad njegovo počasnostjo, neprizadetostjo zdravstvenih ustanov in zdravnikov ter zavlačevanjem postopkov, ki so bili po njenem mnenju nerazumljivi in nerazumni v primerjavi z razmerami v Nemčiji, kjer se je na münchenski kliniki zdravila že od vsega začetka, saj je tam živela in ustvarjala.

Ovire na glasbeni poti

Irena Grafenauer se je umaknila z odrov in se zavila v medijski molk. V javnosti se je pojavljala le, kadar je prejela kakšno nagrado. In teh ni bilo malo. Leta 2005 je po izboru revije Jana postala Slovenka leta 2004, istega leta je postala častna doktorica Univerze v Ljubljani, častna meščanka Ljubljane in častna članica Slovenske filharmonije, prav tako je leta 2005 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ob prejemu slednje je osupnila javnost s svojim zahvalnim govorom, v katerem je povedala, da kot deklica ni bila sprejeta v otroški pevski zbor, ker da naj ne bi imela posluha, prav tako kot študentka ni bila zaželena na akademiji za glasbo, kjer so jo zavrnili tudi kasneje, ko je že bila redna profesorica na salzburškem Mozarteumu. »Na glasbeni poti sem od svojih zgodnjih začetkov naletela na ovire, ki so včasih skoraj že mejile na kanibalska nagnjenja glasbenih krogov. Kot umetnica sem bila sprejeta brez spoštovanja, vrednosti in dostojanstva, ki sem ga bila deležna povsod drugod po svetu. Kljub temu sem svoje poslanstvo hotela izvajati prav tam, kjer mi je bilo najteže, v svoji domovini. Tukaj sem hotela živeti, ustvarjati in umreti.«



Nazadnje je razburila javnost lani, ko je odpovedala sodelovanje s Slovensko filharmonijo (SF) in v svojem javnem pismu zapisala, da jo je sram, da je častna članica te ustanove. Zapletlo se je, ko naj bi lani jeseni nastopila v SF, a je vodstvo te ustanove zaradi negotovih epidemioloških razmer spremenilo program in ukinilo nekaj koncertov, nje pa o tem niso obvestili. O odpovedi je izvedela od dirigenta, ki naj bi nastopil z njo. »V tej negotovi situaciji in ob odsotnosti komunikacije prvič v življenju sama odpovedujem sodelovanje,« je zapisala glasbenica v javnem pismu. V njem se je tudi vprašala, kaj sploh pomeni njeno častno članstvo v SF, saj so jo v zadnjih 18 letih le enkrat povabili k sodelovanju. »Sama SF vidim kot sicer žlahtno vrtnico, ki pa so jo razžrli plesen, notranji in zunanji zajedavci in od katere je ostalo nekaj ovenelih cvetk, nedoraslih popkov, bolno listje in žal le vidno in slišno trnje. Tako me postaja sram, da sem častna članica ustanove, ki jo vodijo interni lobiji, lastni interesi in politična ozadja, ki vladajo javnemu sektorju v kulturi.«

V nasprotju z domačimi akademskimi glasbenimi krogi, ki z njo ne ravnajo tako spoštljivo, kot bi si zaslužila, pa je umetnica veliko bolj priljubljena in lepo sprejeta med občinstvom. O njenih nastopih vsi govorijo le v presežnikih. Ko je pred slabimi tremi leti nastopila na Miklavževem koncertu v osnovni šoli Križe pri Tržiču, je presenečene obiskovalce začarala, saj v programu ni bila navedena. »Bila je neverjetna, tako lepa in preprosta, vsem nam je zastal dih! Vse nas je začarala s svojo lepoto in igranjem na flavto. Še posebno ko je zaigrala Ave Mario ... Nismo je pričakovali, zato je bilo presenečenje res popolno,« je povedala za Slovenske novice obiskovalka koncerta.

Nastopala je tudi na abonmajskih nastopih po Sloveniji, od Nove Gorice do Domžal. Občinstvo jo je videlo v vrhunski umetniški in življenjski formi, ves čas nasmejano. Obisk njenega koncerta opisujejo kot popolno, ganljivo in celo božansko doživetje, ob katerem začutijo njen žar in energijo.

Glasba je, kot izvemo od njenih znancev, njeno življenje. Za njeno bolezen, ki je bila na začetku neozdravljiva, presaditev kostnega mozga ni več edina rešitev, ampak so na voljo zdravila. Poleg tega Irena Grafenauer bolezen premaguje tudi z zelo močno voljo in glasbo. Tako kot ona z odra začara njene občudovalce, tako je tudi sama več kot očitno začarana od glasbe. Že leta 1985 je izjavila, da je glasba zanjo čudež in da bi, če bi že morala izbirati, ali raje oslepi ali ogluši, raje oslepela.