Zadnji Zemljan bo Slovenec

Potrpežljivost je nekaj, za kar smo Slovenci čisti carji. Že odkar obstajamo – in obstajamo dlje, kot o tem razmišljamo, čakamo, da se bodo stvari popravile tako, da bo bolje, da ne rečem pravično. Slovenci smo tako potrpežljivi, da smo videti malo retardirani. Ker nič ne naredimo. No, morda smo res malo počasni, ampak saj veste, potrpežljivost je božja mast.

Dr. Jože Ramovš je pisal o potrpežljivosti: »Hudomušni slovenski pregovor, da je potrpljenje božja mast, pa gorje mu, ki se z njo maže, je poučen. Pove, da je vsako trpljenje gorje za človeka; mirno sprejemanje nerešljivega trpljenja je božji dar, mirno sprejemanje rešljivega trpljenja pa je lenoba, neumnost, ali pa bolestna nemoč, vsekakor pa nekaj nezdravega.«

Gor in dol čez planke so o potrpežljivosti skozi čas rekli, da če izgubimo potrpljenje, to pomeni, da smo izgubili bitko. In da nam naj potrpežljivost služi kot zaščita pred krivicami, tako kot nas obleka ščiti pred mrazom. Da je lažje najti moške, ki bodo prostovoljno umrli, kot pa tiste, ki so pripravljeni potrpežljivo prenašati bolečino. Potrpežljivost da je vrlina in potrpežljivosti da se je treba učiti, ker da je težka lekcija. Elon Musk, Mahatma Gandhi, Leonardo da Vinci, Julij Cezar, pa ne po vrsti. Nihče od njih ni potrpežljiv kot Slovenci. In nihče na svetu s potrpežljivostjo ne zna služiti tako kot Slovenec, ki o njej poučuje Slovence.

Danes je jasno, da nam ni nič jasno. Slovenci še vedno verjamemo, da smo v večini vsi v istem zosu in da je morda le sem ter tja kdo, ki ni, v prevodu, ki ima nekaj več premoženja. Še vedno si ne upamo pomisliti, da ima v resnici veliko večino premoženja morda zelo majhen odstotek ljudi. Čeprav naj bi veljalo, da imamo v Sloveniji skoraj najmanjšo stopnjo neenakosti na svetu, tako med prihodki in verjetno še bolj izrazito med premoženjem, je ta trditev lahko resnična za vse – razen za one, ki niso vključeni vanjo. Teh je kar nekaj in, glej ga, zlomka, imena teh ljudi nikoli ne pridejo v javnost. Ne, ni se začelo leta 1991, pač pa kar nekaj desetletij prej.

Danes je na delu že tretja, četrta generacija ljudi, ki so do premoženja prišli z nedelom, a so iz generacije v generacijo bolj prepričani, da je vse, kar imajo, njihova sveta last in da jim vse to po nekakšni božji logiki tudi pripada. Da bi bili ljudje pri nas še bolj potrpežljivi, kot je njihova potrpežljivost, so ustrezna varovala, da nas je vedno sram vprašati prava vprašanja, vgradili v šolski sistem in, jasno in posledično, tudi v medije.

No, slednje je seveda nekaj, kar so se naši naučili pri nekdanjih ideoloških nasprotnikih na zahodu, kjer pa so si bogastvo nagrabljali skozi stoletja, ne pa v nekaj desetletjih. Zato naj vsak, ki pravi, da je bil komunizem neučinkovit, dvakrat premisli, ali je res tako. Bolj drži, da ga vsi ljudje niso prav razumeli – tisti, ki so ga, se imajo še danes dobro; upam, da potomci na grobnico herojstev prednikov redno prinašajo zasluženo cvetje, saj so jim pot posuli s cvetlicami.

Nekoč sva se z enim nekoč najbogatejših Slovencev peljala po Vipavski dolini in sem ga vprašal, kaj najbolj boli nekdaj najbolj slavne prejšnjega sistema. Mirno mi je odgovoril, da to, da ne morejo pokazati svojega bogastva. Ampak tu je beseda tekla o nekdanjih politikih. Tisti iz iste jate, ki so imeli manjši ego, so najbolj srečni, ker jim premoženja ne samo, da ni treba pokazati, temveč se sploh nikomur ne sanja, kaj vse imajo. Zdaj, ko ugašajo celo zanje po meri izmerjeni mediji, je še manj možnosti, da bi kdo kaj vprašal.

Po moje je tako in tako le tako, da bo nekaj medijev zaprlo vrata takoj, ko se bodo poslovili ljudje, ki imajo kosmato vest, pa še vedno veliko besede in celo ugleda, čeprav nihče točno ne ve, kam naj bi jim tega prilepili in zakaj. Mi pa smo tu in potrpežljivo čakamo, da se bo enkrat vse spremenilo. Saj bi rad zapisal, da nas farbajo že iz predkrščanstva, a to žal ne bo držalo, ker smo se sem preselili kar precej po začetku našega štetja – se pa na tem mestu opravičujem vsem, ki so od tu prej, a teh ni veliko, a ne ...

Morda je res, da vera ljudi uči, Cerkev pa včasih farba s svojimi voščenkami, ampak vsaj za silo pameten človek dovolj hitro ugotovi, da so tudi člani cerkvenega moštva samo ljudje, in kar nas ljudi najbolj druži, je, da imamo vsi približno iste napake.

Ne me basat, da ni tako.

Ena izmed napak, ki jih Bog na koncu z veseljem odpravi, je neenakost, bi rekel, saj onega dne, ko ti nekako zmanjka življenjskih znakov, ni nihče bolj in nihče manj premožen, rekel bi, kot se reče, da zemlja vse vzame in nič ne sprašuje, kdo je kdo. Meni se zdi to prima, pa čeprav se tisti odstotek ljudi, ki ima neznansko veliko in se še veliko bolj boji, da bi se to izvedelo, pred koncem poti še bolj trese, kaj bo, če se razve, pa čeprav je na oni strani vse brezplačno.

Navadni Slovenci smo bolj potrpežljivi in stoično čakamo, kaj bo – morda bo bolje, morda pa ne, na koncu še vedno lahko rečemo: A, jebi ga, živel sem pa le!

No, ne morem si pomagati, da ne bi bil neskončno zaljubljen v svojo domovino, nekaj malega tudi v državo, ki jo je ocarinila v času, in iz neznanega in težko pojasnljivega razloga so mi pri srcu tudi tako rekoč vsi Slovenci. Sem Slovenec in sem zelo, zelo potrpežljiv, in včasih po spletu pobrskam, če ne boleham za kakšno motnjo.

Modeli v Svetem pismu so me povsem pomirili. Pravijo, da kdor je potrpežljiv, ta ima veliko razumevanja, kdor pa je nagle jeze, izkazuje neumnost. In da je ljubezen potrpežljiva in prijazna. Ne zavida, ne hvali se, ni ponosna, ker je taka, kot je. Ne sramoti drugih in ni sebična, ni hitre jeze in ni zamerljiva. Pa da naj bomo ljudje veseli v upanju, potrpežljivi v stiski, zvesti v molitvi. In da če upamo na tisto, česar še nimamo, da naj to potrpežljivo čakamo. In da naj se ne utrudimo pri dobrem delu, kajti ob pravem času bomo poželi žetev, seveda, če ne obupamo. V bistvu bi bil lahko svetopisemski junak, če bi bil malo drugačen, a ne.

Slovenci nikoli ne obupamo. Namreč, obupajo le premalo potrpežljivi. Zato bo zadnje živo bitje na Zemlji zagotovo Slovenec. In ko ga bo Bog vprašal, kaj počne na planetu, mu bo verjetno rekel, da čaka, da bo bolje. In takrat bo tudi Bogu jasno, da smo Slovenci res malček drugačni od drugih. Dokazano bolj potrpežljivi od vseh drugih.

No, morda je tudi Bog Slovenec, kdo bi vedel. Potrpežljiv je dovolj, da bi bil.