Zakladi na dnu morja
Sredi minulega meseca se je več kot 167 držav članic posebnega telesa Združenih narodov, ki bdi nad rudarjenjem na morskem dnu (ISA – International Seabed Authority), strinjalo z besedilom novega mednarodnega sporazuma o biodiverziteti morja zunaj teritorialnih voda (Marine Biodiversity of Areas Beyond National Juridiction, BBNJ), s katerim bi zavarovali območja na odprtem morju, kjer bi bila prepovedana vsakršna komercialna dejavnost. Vključno z iskanjem nafte, zemeljskega plina in v zadnjem času vse bolj popularnim t. i. rudarjenjem na morskem dnu.
»Sporazum BBNJ je nastajal skoraj 40 let in uspelo nam je, da je naša ladja po tako dolgem križarjenju po odprtem morju le prišla do obale,« je sredi marca medijem navdušeno razlagala Rena Lee, predsednica medvladne konference o biodiverziteti morja zunaj meja teritorialnih voda. Po sporazumu, ki ga morajo države še ratificirati, bi lahko zavarovali več kot 30 odstotkov morij na svetu, kar je vsekakor velik napredek, če vemo, da je zdaj zaščiten le en odstotek morij in morskega dna. Sporazum naj bi začel veljati julija letos, čeprav mnogi pričakujejo, da bi ga utegnila večina držav dejansko ratificirati šele do konca leta.
Usoda rudarjenja
Do takrat naj bi bilo tudi jasno, kakšna bo usoda globokomorskega rudarjenja, ki je v zadnjem času čedalje bolj aktualno: mnogo podjetij po svetu je močno zainteresiranih za minerale, kot so mangan, kobalt, baker in nikelj, ki so v kamninah, ki ležijo na dnu morij in oceanov. Brez teh redkih kovin, ki jih nujno potrebujejo za izdelavo baterij za električne avtomobile, sončne panele in vetrne elektrarne, torej vse glavne stebre tako imenovanega zelenega prehoda, naj bi bil ogrožen cilj zmanjšanja izpusta toplogrednih plinov, kar naj bi bil pravzaprav cilj tega zelenega prehoda.
Samo sprejetje sporazuma sicer ne bo dokončno in natančno določilo, kje in pod kakšnimi pogoji se bo lahko pobiralo z minerali bogate kamne po morskem dnu, saj je to zelo vroče politično vprašanje v ozadju kulis visoke svetovne politike, a okoljevarstveniki so zadovoljni, ker bo sporazum BBNJ omogočil vsaj zavarovanje velikih delov morja pred komercialnim izkoriščanjem.
Sicer pa imajo poskusi reguliranja rudarjenja na morskem dnu dolgo brado. Že desetletja mnogi, ki se tako ali drugače ukvarjajo s tem, stojijo na različnih bregovih. Medtem ko eni na eni strani globokomorsko rudarjenje vidijo kot priložnost za pridobivanje kovin, ki jih nujno potrebujemo za naprave, ki so že postale sestavni del sodobnega življenja (mobilni telefoni, računalniki, baterije, paneli za sončne elektrarne ….), pa mnogi znanstveniki temu nasprotujejo, saj nihče ne ve, niti še ni raziskal, kako bi lahko to početje vplivalo na ekosistem na odprtem morju in tudi, kot opozarjajo nekateri, na izpuste toplogrednih plinov. Ritje po morskem dnu bi lahko sprožilo velike količine ogljika, ki so že tisoče let nakopičene na morskem dnu in so tja prišle kot mrtvi morski mikroorganizmi, semena morskih trav ali izločki velikih in malih rib in morskih sesalcev.
Brez pravil
Mednarodna agencija za morsko dno ISA je leta 2001 izdala prvo dovoljenje za rudarjenje na morskem dnu. Od takrat pa do danes je izdala 31 dovoljenj, a šlo je bolj ali manj za tista, ki so jih uporabljala podjetja, ki so raziskovala sestavo morskega dne, pravi preboj v rudarjenju na morskem dnu pa se je zgodil 2021., ko sta pacifiški otoški državi Nauru in Mikronezija objavili, da bosta začeli aktivno komercialno izkoriščanje morskega dna zunaj meja njunih teritorialnih voda. Ta objava je v ISA sprožila pravo paniko, saj takrat to telo Združenih narodov ni imelo nobenih pravil, kako bi v regulacijo rudarjenja na morskem dnu vnesli pomembna okoljevarstvena varovala. Takrat so potem sprejeli za mnoge sporno pravilo dveh let, s katerim so se v ISA zavezali, da bodo v dveh letih sprejeli regulacijo za rudarjenje na morskem dnu.
A če se države članice ISA niso mogle poenotiti glede teh pravil več desetletij, jim seveda ni uspelo niti v dveh letih. Poleti lani so se člani 167 držav in Evropske unije, ki sestavljajo agencijo ISA, zbrali na Jamajki, a dogovora niso dosegli. Kanada, Francija, Nemčija in še nekatere druge države so želele, da bi organizacija še za nekaj časa preložila izdajanje dovoljenj za podvodno rudarjenje, vsaj dokler ne bodo znane podrobnejše raziskave, kako to vpliva na varovanje okolja in morski ekosistem, medtem ko so bile Kitajska, Norveška in Rusija za to, da bi ISA čim prej oblikovala nekakšen pravni okvir, ki bi omogočal gospodarsko izkoriščanje morskega dna, saj naj bi bil tak način pridobivanja dragocenih kovin za okolje manj škodljiv, kot je rudarjenje teh redkih rud na kopnem. Tudi podjetja, ki bi rada bila del tega novega »velikega posla«, so bila poleti lani neučakana. Gerard Barron, direktor kanadskega podjetja The Metals Company, ki je leta 2021 sklenilo dogovor z vlado pacifiškega Naura, je za New York Times takrat izjavil, da so prijavo za odobritev del že zdavnaj naredili in komaj čakajo, da dobijo dovoljenje.
2021.
sta Nauru in Mikronezija dovolili rudarjenje na morskem dnu.
Poziv proti financiranju
Vendar je tako kot svetovna politika tudi gospodarstvo razdvojeno glede tega, kako in na kakšen način dovoliti rudarjenje na morskem dnu. Več kot 30 uglednih svetovnih podjetij, med njimi Google, BMW, Samsung, Volvo in Volkswagen, je podpisalo poziv nevladne organizacije za zaščito divjih živali World Wildlife Fund svetovnemu gospodarstvu, naj ne financira globokomorskega rudarjenja oziroma naj ne kupuje sestavnih delov za svoje izdelke od podjetij, ki surovine pridobivajo iz morskih globin. Britanski banki Lloyds in Standard Chartered sta se zavezali, da ne bosta finančno podprli podjetij, ki bi se lotila podvodnega rudarjenja. Oglasili so se tudi ribiči, ki se bojijo, da bi rudarjenje na morskem dnu pregnalo ribje jate z njihovih standardnih poti.
280.000
kvadratnih kilometrov je veliko območje severnega Atlantika, na katerem je Norveška odobrila globokomorsko rudarjenje.
Pojavljajo se tudi povsem ekonomski dvomi, ali bo rudarjenje na dnu oceanov sploh dobičkonosno. Ritje po morskem dnu, tudi več kot tisoč metrov pod morsko gladino, predelava in logistika mineralov se najbrž ne bodo prav posebno splačali. Čeprav naj bi se potrebe po kobaltu, bakru, niklju in manganu povečevale, bo cena teh, ki bi jih dobili na dnu morja, najbrž precej višja od cene tistih, ki jih pridobijo na kopnem. Ena najbolj aktivnih držav na tem področju je Norveška, ki je decembra lani z glasovanjem v parlamentu odobrila rudarjenje na morskem dnu na 280.000 kvadratnih kilometrov velikem območju severnega Atlantskega oceana.
Negativni vpliv
Območje Tihega oceana med Havaji in Mehiko, imenovano Clarion – Clipperton, je polno kamnin, bogatih z manganom, kobaltom in nikljem. V okviru znanstvenega eksperimenta so leta 1989 v posameznih delih tega območja rili po morskem dnu in nabirali kamnine. Potem so se občasno vračali v te dele in spremljali, kako se obnaša tamkajšnji ekosistem. Ugotovili so, da ima lahko rudarjenje na morskem dnu dolgotrajne negativne posledice na tamkajšnji ekosistem, saj si ni opomogel še leta po eksperimentu.
