Zakladnica na zlatem hribčku
Ko sta zakonca Majda in Andrej Golc iz Ljubljane postala vinogradnika, po smrti Andrejevega očeta sta prevzela hiško in vinograd na Selah pri Šentjerneju, sta želela vino, ki sta ga pridelala, prijateljem ponuditi iz primerne posode. Ne iz plastenke. Seveda je bila majol'ka prava izbira, tradicionalna lončena, lepo oblikovana posoda, iz katere je, pravijo, žlahtna kapljica najboljša. Eden od domačih lončarjev mu je izdelal eno po naročilu, ampak Andrej in Majda sta želela nekaj več, majol'ko, ki bi bolj odsevala kraj in njegove značilnosti. Začela sta raziskovati svet majolik in jih prinašala domov. Tako se je pred dobrim desetletjem začela rojevati zbirka, ki danes šteje več kot 1500 teh vinskih vrčev iz kar 33 držav sveta. Zbirka je prava paša za oči in dušo, v njih pa se zrcalijo tradicija, običaji in umetnost narodov. Golčeva svojo bogato zbirko z veseljem pokažeta vsem, ki bi si jo želeli ogledati, seveda ob predhodni najavi.
Le lučaj od lokalne ceste, ki vodi od Šentjerneja proti Javorovici, najvišje ležeči vasi na Gorjancih, je vas Sela. Tik nad kartuzijo Pleterje obdana z vinogradi stoji lična zidanica, imenovana Zlati hrib. Na tem mestu je bila včasih stara hiška, še lesena, s slamo krita. »Tukaj so nekdaj živeli moji stari starši, tu je mladost preživela moja mama in tudi jaz sem prva leta živel v tisti hiški. Moj stari oče je bil marsikaj, bil pa je tudi veseljak in za svoj dom je vedno govoril moj zlati hribček. Ko smo na mestu nekdanje hiške postavili nov objekt, smo želeli, da se tradicija nadaljuje, in ga poimenovali Zlati hrib,« se v preteklost vrne Andrej, ki je po prevzemu posestva postal tudi vinogradnik. In vino je prijateljem seveda tudi najraje postregel.
Unikat s petelinom
»Mene je najbolj motilo, ko so vino točili iz plastenk, bibitk, zato sem si rekel, da pri nas vina ne bo v plastenkah. Zato je lončar leta 2005 naredil prvo majol'ko, bila je lepa in preprosta, na njej pa je verz: Za prijatelje si je treba čas vzet, se poveselit in skupaj z njimi majolko cvička spit. Ampak potem sva z ženo želela nekaj več, še katero bolj umetniško majol'ko, ki bi lahko bila tudi darilo poslovnim partnerjem in bi odražala tradicijo kraja. Hotela sva, da bi bil na njej kak relief, logotip našega podjetja, potem pa so se zadeve bolj zapletle, tega nihče ali ni znal ali pa ni hotel narediti. Takrat sva tudi začela raziskovati druge majol'ke in ugotovila, da obstaja res ogromno oblik, da to pač ni le šentjernejska ali slovenska posebnost, marsikje jih najdemo, najbolj pa nam je bilo zanimivo, koliko različnih oblik obstaja in koliko različnih tehnik izdelave,« razlaga Andrej.
Ko sta se povezala z lončarko Silvijo Goršin iz Dolenjega Gradišča, se je rodila ideja za prav posebno Golčevo majolko. »Ta je sestavljena iz šentjernejske majol'ke in šentjernejskega petelina in Silvija jih izdeluje samo za nas. Ni je možno kupiti, dobijo pa jo le prijatelji in za prav vsako, kakšnih 60 jih je, vemo, kje je. Goršinova jih izdeluje po naši zamisli, ona pa jo je oblikovala,« pove sogovornik. In ko ga vprašamo, katera od več kot 1500 majolik mu je najbolj pri srcu, brez pomislekov odgovori: »Tale, naša.«
Golčeva sta razstavi namenila kletne prostore nove zidanice. V enem so samo slovenske, v drugem tuje, razdeljene so po državah, večina je sicer evropskih, med njimi pa najdemo tudi take z drugih celin, na primer iz Mehike. Veliko sta jih prinesla sama s potovanj, mnoge sta dobila v dar, kupovala sta jih tudi na sejmih. In ker želita to pisano bogastvo pokazati širši javnosti, sta se odločila zbirko postaviti na ogled tudi drugim, s čimer sta obogatila turistično ponudbo občine Šentjernej.
»Majol'ke so bile najprej uporabne, nato pa še lepe, v njih se skriva veliko lepote, umetniškega navdiha, kulture in tradicije. In prav je, da se tudi ob takšni priložnosti zamislimo in pogledamo, kdo in od kod smo, in da to spoštujemo,« je ob odprtju dejal župan občine Šentjernej Jože Simončič. Mi pa verjamemo, da se bo zbirka na Zlatem hribu še povečevala.
