Ani Frece je zaljubljena v Francoze

Vsestranska glasbenica in glasbena pedagoginja Ani Frece, ki v lastnem glasbenem izrazu povezuje različne zvrsti in vplive, me je na ljubljanski tržnici presenetila s potoniko.

Foto: Igor Modic

Takole je dejala: »Potonika je roža, ki me spominja na otroštvo, saj so cvetele na domačem vrtu. Blizu mi je tudi njihov pomen – naj bi bile simbol blagostanja, bogastva in časti. Sama na bogastvo gledam bolj v tem stilu, da smo bogati, ko imamo mir v duši, dobre odnose, domačo hrano, smo svobodni … Potonike pa krasijo tudi moj album in spletno stran.«

Ko se dotakneva njene osebnostne plati, mi pove, da je človek odprtega duha, ki na življenje gleda z veliko humorja. »Dotaknejo pa se me tudi krivice in rada se postavim za pravice sočloveka. Sem preprosta in dostopna, a vseeno imam meje in znam reči ne, ko mi kaj res ne ustreza. Če je treba, sem zelo prilagodljiva. Menim, da je sredina vedno dobra, a če nekaj odstopa tu in tam, se s tem ne obremenjujem in živim mirno ter s tokom. Sprejemam, kar mi življenje prinaša, in kar nekako zaupam, da bo vse v redu.«

Sproščeno

Njen šansonsko obarvani album Hotel za srečo nas postavlja na ulice Pariza 30. in 40. let prejšnjega stoletja in tudi Ani je na najin pogovor prišla oblečena kot kakšna Francozinja.

Rada je urejena, a na sproščen način. Foto: Igor Modic

»V šanson in francoski šik, kot radi rečemo takšnemu slogu oblačenja, sem zaljubljena že od mladih nog. Zakaj? Ker Francozi znajo uživati v življenju. Najpreprostejše jedi povzdignejo na višjo raven. Všeč mi je njihovo živahno življenje na ulicah, kabaret. Estetika mi pomeni veliko in zato sem rada urejena, a na sproščen način. Pri Parižankah mi je všeč to, da jim z minimalnimi koraki uspe doseči urejen, svež in ženstven videz, ne da bi bile videti izumetničeno. To mi ugaja tudi čisto s praktičnega vidika, saj sem zelo aktivna ženska in nimam časa ure in ure sedeti v lepotnih salonih. Raje grem z naravno valovitimi lasmi in malo rdeče šminke na večerjo s prijatelji. Obožujem tudi kulinariko, kozarec dobrega vina … Da ne bo pomote, od Francozov sem si sposodila ta njihov način življenja, a zelo rada imam slovensko. Podpiranje lokalnega se mi zdi zelo pomembno, sploh ker imamo toliko kakovostnih ponudnikov na vseh področjih.«

Iz cekarja vzame svoj album in mi ga podari, zato jo povprašam, kaj meni o tem, da so dandanes zgoščenke kot vizitke. »Izdaja albuma mi pomeni osebni uspeh, saj smo ga naredili kot umetniško celoto, ki je narejena premišljeno. Tekste podpirajo glasba in aranžmaji, da se res izrazi vsebina, ki jo želim predati.« Ob ogledovanju albuma mi še obrazloži naslov prvenca.

»Hotel za srečo je bila prva pesem, s katero sem se leta 2011 predstavila na Festivalu slovenskega šansona, in je bila pozneje uvrščena med najboljše šansone zadnjih let. Po tej poeziji Tomaža Letnarja sem poimenovala tudi zasedbo, saj ima ta besedna zveza v sebi veliko metafor in pomenov. Pa izjemno lepo zveni,« se nasmeji.

Feministka

Hotel za srečo ponuja celovito izkušnjo, ki poslušalca zaziba na pot, po kateri nazadnje prispe do najpomembnejšega kotička na svetu: sebe samega. »Na albumu je 10 novitet, ki jih lahko žanrsko umestimo med šanson, francoski (gipsy) swing in jazz. Gre za akustični album, ki nas odpelje med pripovedi z ženskega zornega kota. Spominja nas na stare čase, saj je glasba povezana z zlatim obdobjem prej omenjenih zvrsti, hkrati pa so besedila sodobna, saj opisujejo trenutno družbo, pa tudi večne tematike, kot so žensko-moški odnos. Album vabi k razmišljanju o življenju in ljubezni.«

Ko jo povprašam po najljubši pesmi, mi jo razkrije po dolgem premisleku. »Vsaka je zgodba zase in težko izberem najljubšo. Posebej bi omenila Feministko, s katero sem se predstavila na Festivalu slovenskega šansona 2012, saj ta poslušalce vedno pritegne z lucidnim besedilom. Feministka opisuje današnjo družbo, ki ni, kot pravi, ne ženska ne moška ... Vse je S, M, L in unisex … Sicer pa je izpoved ženske, ki si želi biti kot Sneguljčica, a je sama sebi dovolj.«

Na albumu je tudi skladba z naslovom Draga moja, ki je hvalnica prijateljskemu klepetu. »Če kdaj, smo v zadnjih dveh letih ugotovili, kako zelo pomembna so za nas druženja. Kot lahko vidimo v videospotu: če si včasih dobil dobro kavo le v ugledni kavarni, lahko zdaj vrhunsko kavo vzameš kar s seboj. Kar se ni spremenilo, pa je dejstvo, da glasba in družba ostajata zdravilo za vsakodnevne težave.« Ob tem me povabi na kavo v mobilno kavarno Tri Marije.

»Kavo imam rada, je bolj obred kot napitek, ki me drži pokonci. Najpogosteje jo pijem zjutraj, po navadi pa jo skuha mož. Od lanskega poletja, ko je s prijateljem odprl premično kavarno Tri Marije – ki mimogrede nastopa tudi v videu Draga moja –, jo velikokrat spijem tudi kar tam.«

Družina ostane, ko luči ugasnejo

Zadnji dve leti sta bili prelomni, izvem. »Ker sem v koronaobdobju dobila dve hčerki in izdala prvenec, lahko rečem le, da je bilo zame to izpolnjeno obdobje. Imam zelo veliko podpore z moževe strani, Romanu sem zelo hvaležna, da mi je pomagal posneti album, kar je bila dolga leta moja velika želja. S puncama grem tudi na sestanke, promocijske koncerte,« mi razkrije.

»Mami, ki je tudi pevka, mi je vedno govorila: Družina je tista, ki ti ostane, ko se odrske luči ugasnejo. Ljudje, ki so ti prej navdušeno aplavdirali, gredo domov, ti pa ostaneš sam. In res je, se strinjam. Rada sem na odru, rada ustvarjam, a čas z družino ima zame največji smisel.« Tudi zaradi tega skrbno načrtuje svoj čas. »Čez poletje bomo posneli še en videospot za pesem, ki je tudi na tem albumu. V jeseni, ko bo mlajša hčerka malo starejša, načrtujem koncerte. Morda že drugo leto pride nova plošča. Navdiha in ustvarjalne energije kljub intenzivnemu družinskemu dogajanju ne manjka.«

Ani pravi, da ima premalo prostega časa za vse, kar jo zanima. »Predvsem se rada družim z ljudmi, kuham, raziskujem Slovenijo, se učim francoskega jezika, obiščem opero, gledališče. Spoznavam nove ljudi, različne kulture. Potujem z možem, saj ima svojo popotniško agencijo Deseti brat. Ta potovanja zdaj tudi že malce pogrešam.«