Zelemenjava – brezplačna in okusna praksa
Vrtičkarska sezona prekopavanja in gnojenja pred sajenjem je na vrhuncu. In sredi vrtičkarstva, ki je pri nas razširjeno tudi po mestih, je znova vzklilo tudi seme slovenskega fenomena, ki je bilo posajeno pred 11 leti v prestolnici: ljubiteljici vrtičkarstva Darji Fišer je ostalo ogromno semen, ki jih je kanila zamenjati za druga s prijateljicami kar v svoji dnevni sobi. Kmalu je bilo izmenjevalk toliko, da so morale v javnost, in rodila se je Zelemenjava.
Več let so izmenjalnice uspešno potekale po vsej Sloveniji, ko je prišla korona in je tudi dejavnost Zelemenjave (na videz) malo presahnila; ugasnila je tudi njihova spletna stran. A kdor je pogledal njihovo stran na facebooku, je videl, da posredujejo dogodke drugih, ki so se prijeli med ljudmi po Sloveniji: prav danes poteka izmenjava sadik v Ljubljani, jutri v Preserjah pri Radomljah, naslednji petek v Gradišču pri Vipavi.
Tanja Povšnar Vrečar, ki trenutno vodi projekt Zelemenjava, pravi, da so se njihove dejavnosti skrčile zaradi pomanjkanja organizatorskih rok, toda doda: »Opažamo pa, da so vse bolj aktivni druge skupine in društva. Zanimanje se skozi leta povečuje. To nas seveda zelo veseli.« Na njihovem profilu na facebooku z veseljem objavljajo »izmenjave drugih organizatorjev«, pravi Povšnar Vrečarjeva in pojasnjuje spremembe na domačih gred(ic)ah: »Včasih je bil vrt zaščitni znak podeželja, danes pa imamo vrtove tudi sredi prestolnice, kak lonec morda tudi pred hišo, na balkonu, na strehi.« Kroženje dobrih semen je pomembno: »Znanje s področja semenarstva in vzgoje sadik je pomembno, še bolj pa družabni dogodki, na katerih izmenjamo semena in sadike in se tudi marsičesa naučimo.«
Stare sadike gredo za med
Kako zelemenjava poteka v manjših krajih, smo si ogledali v občini Log - Dragomer, kjer so letos zaznamovali prvo desetletje dogodkov, ki povezujejo ljudi: »Pri nas je to trikrat na leto: februarja je Semenjava, maja je Flancarija, vsake toliko pa še jesenska Zelemenjava, če ima kdo presežke pridelkov,« široki sklop dogodkov, ki jih organizira lokalni KUD Kosec, opisuje organizatorka loških dogodkov Mojca Premuš: »Uspešno poidejo semena in sadike, ki so pri hiši že sto let. Kakšne kmetice prinesejo kaj, kar je imela že njihova babica, denimo stare sorte paradižnika, korenčka in peteršilja, in to gre za med, ljudje jih razgrabijo.« Obiskovalci/izmenjevalci pa na območje Loga pri Brezovici ter Dragomerja priromajo tudi iz Ljubljane, Vrhnike ter Horjula.
Kot pravi uspeh se je izkazala Flancarija, ki jo imajo vsako leto in jo bodo izvedli maja. »Poleg semen, sadik in viška pridelkov izmenjamo neskončno količino zelenih nasvetov,« doda Premuševa. Pri KUD Kosec so se trudili dogodke obogatiti z različnimi predavanji in praktičnimi prikazi obrezovanja sadnega drevja ter ameriških borovnic, ki so bili zelo dobro sprejeti; pa predstavitve biofitofarmacije, biološkega vrtnarjenja ter drugih pristopov ter idej. Včasih je že na izmenjavi kakšna izredna situacija: »Neko leto se je pojavil gospod, ki je imel 300 odvečnih paradižnikov – in jih ni prišel prodati, ker na Zelemenjavi ni dovoljen denar. Zamenjal je za denimo jajca in drugo,« opisuje Premuševa ter doda odgovor na večno vprašanje – ali se zelemenjav lahko udeležijo ljudje, ki nimajo česa menjati: »Odgovor je: seveda. Prinesite kako pecivo ali stare vrtnarske lončke, pa že imate snov za menjavo.«
Zelemenjav se lahko udeležijo tudi tisti, ki nimajo semen ali sadik: prinesite pecivo ali stare vrtnarske lončke, pa že imate snov za menjavo.
Hobi, ki sprošča
Povšnar Vrečarjeva smiselno opozarja na razliko med nekdanjim pomenom vrtnarjenja oziroma kmečkega dela in sedanjostjo: »Morda so naši stari starši še garali na njivi, se pehali za pridelkom, danes pa je vrtičkarstvo hobi, ki nas izpolnjuje, sprošča, uvaja zdrav življenjski slog.« Predvsem slednje se navezuje na ozaveščenost o tem, kaj jemo: »Vrtičkar točno ve, kako je vzgojil pridelek, s kakšnimi metodami, na kakšni zemlji, kako je (naravno) zatiral škodljivce. Zdrava hrana se vse bolj kaže kot ključ do splošnega zdravja in preventiva pred boleznimi ali celo kurativa,« osvetli še en pomen vrtičkarstva.
V resnici je v sodobnem, potrošniškem svetu prava redkost pojav, da nihče ničesar ne zasluži, pa se vseeno ohranja, živi in nadgrajuje v številnih oblikah. Ob prej omenjeni Zelemenjavi bodo tisti, ki radi izmenjujejo semena, precej ponudb in obvestil našli tudi v največji tovrstni slovenski Facebookovi skupini Podarim semena, v katero je včlanjenih več kot 17.000 ljudi. Prav tako sorodna so številna srečanja (Festival zelišč 2024 to soboto v Novem mestu ali teden dni kasneje 7. Zeleni festival v Rogatcu) ter skupine na facebooku, kjer se družijo istomisleči: Oskrbimo Slovenijo – štafeta semen, Dovolj za vse: trajnostno upravljanje virov skupnosti ter EKO Civilna iniciativa Slovenija. Možnosti je ogromno, številne knjižnice v Sloveniji pa imajo (ob knjigah in časopisih) tudi semena, ki si jih lahko izposojate. Namesto zaključka pa izkušnja Povšnar Vrečarjeve: »Brezplačne dobre prakse so zlata vredne.« In okusne, bi dodali.
