Željko Lučić: Vem, da sem v tistem, kar delam in sem delal, dosegel največ

Zvezdnik svetovnega kova Željko Lučić se je pevsko izpopolnjeval pri svetovno priznani mezzosopranistki Biserki Cvejić. Svetovnemu panteonu opernih pevcev se je pridružil s svojimi izjemnimi interpretacijami v najuglednejših opernih hišah, kot so Metropolitanska opera v New Yorku, Kraljeva operna hiša v Londonu, Opera San Francisco, Nacionalna opera v Parizu, Teatro alla Scala v Milanu in Dunajska državna opera. Pred kratkim se je ustavil tudi pri nas na 72. Ljubljana Festivalu, saj je nastopil v operi Tosca, ki jo je skupaj z Opero in baletom SNG Maribor v svoji režiji predstavil Pier Francesco Maestrini.

Pred nastopom sva s prijaznim Željkom, ki je letos postal tudi umetniški direktor Opere Narodno pozorište v Beogradu, poklepetala v njegovi garderobi v Cankarjevem domu. »Tukaj sem zdaj že tretjič, in to prav v Cankarjevem domu. Moram povedati, da se pri vas počutim zelo prijetno. Pred prvim slovenskim koncertom pred nekaj leti na žalost nikoli prej nisem bil v Sloveniji. To je bila moja velika napaka. Potem ko sem spoznal in videl Ljubljano ter njeno naravo v okolici, sem jo vzljubil in mi je zato ljubo, da sem se vrnil,« mi pove navdušeno. »Slovenija je vedno veljala za urejeno deželo, in ta urejenost je opazna na vseh nivojih, od ulic do ljudi in narave. To vse mi je zelo všeč, tako da ko pomislim na Slovenijo, vedno pomislim na urejenost in seveda zelenje.«

Ni vse samo opera

»Zdaj več časa preživim z družino, kar mi je najdražje.« FOTO: Igor Modic

Rodil se je v Srbiji v Zrenjaninu, a že 26 leti živi v Nemčiji v Frankfurtu. »Zgodilo se je, da sem pred kratkim postal profesor na novosadski akademiji in tudi direktor beograjske opere, tako da me po novem moje obveznosti bolj vežejo na Srbijo in Beograd ter Novi Sad. Zdaj zaradi narave dela več časa preživim tam, medtem ko je jedro v Nemčiji, kjer je moja družina.« Pošalim se, da zdaj dejansko živi nekje na sredini, saj je veliko tudi v New Yorku, kjer ima veliko angažmajev. »Še jih bo, ker imam še neke pogodbe v Ameriki. Ampak vam moram priznati, da to počasi peljem h koncu. Moja kariera traja že več kot trideset let, in ko se je zgodila pandemija covida, nas je to enostavno privezalo na dom in potem sem spoznal, da obstaja še nekaj drugega, da ni vse samo opera, da mi ni treba vsega življenja posvetiti samo temu. Zdaj mi je lepo brez velikih obveznosti, kot sem jih imel nekoč. Izziv mi je biti profesor, prav tako direktor opere. Predvsem pa več časa preživim z družino, kar mi je najdražje.«

Razkrije mi še, kaj je sveto za njegovo družino. »O, rad vidim, da smo vsi skupaj na nedeljskem kosilu. To je svetišče za nas. Skoraj vsako nedeljo otroci prihajajo na kosilo, takrat smo vsi skupaj ... Sedimo, govorimo, se šalimo in smejemo. Enostavno mi je lepo. Skupaj preživljamo res prijeten čas.« Nakar poskušam izvedeti, ali se bo po koncu pevske kariere vrnil v Srbijo. »Načrti zaenkrat ne vodijo v Srbijo, v smislu, da bi se ponovno preselil in tam živel. Predvidevam, da bom še naprej na relaciji Nemčija–Srbija in občasno Grčija, ker nam je všeč in tja redno hodimo na dopust.«

Anna Netrebko je krasna

Pri znamenitem časniku Financial Times so njegov nastop v Verdijevi operi Moč usode označili s temi besedami: »S svojim Don Carlom je Željko Lučić opozoril, da velja za enega najodličnejših Verdijevih baritonov sodobnega časa.« Tudi zaradi tega bi bilo škoda prekiniti takšno mednarodno kariero, a Željko me vendarle pomiri. »Verjetno ne bom nikoli prekinil v smislu, da ne bom več pel. Še vedno se bo zgodil kakšen koncert ali nastop. Ampak poudarek bo na profesuri in na mestu direktorja opere. In tudi na novi svobodi.«

Prvo nagrado na mednarodnem pevskem tekmovanju Francisco Viñas v Barceloni je dobil leta 1997, zato se ozreva v njegovo bogato kariero. »S stažem, ki sem ga gradil, so prišle tudi nagrade, kar je naravna pot za nekaj takega. Pel sem z največjimi imeni opernega sveta današnjega, pa tudi iz preteklega časa. To vse mi je zelo pri srcu, me izpolnjuje in me dela spokojnega in mirnega, ker vem, da sem v tistem, kar delam in sem delal, dosegel največ.«

Velikokrat je zapel z vladajočo primadono 21. stoletja Anno Netrebko, ki slovi po svojem bogato zvenečem glasu in karizmatični odrski prezenci, in tudi lani smo ju videli skupaj na Ljubljana Festivalu. »Krasna oseba je, prijateljica in kolegica. Nimam česa dodati. Anna je človek na mestu.«

Po koncertih so vedno prirejene zabave, zato me zanima, ali se jih tudi sam udeležuje: »Ne, vsaj jaz ne. Po koncertu grem naravnost domov počivat. Takrat ni veliko govorjenja, ker sem na koncertu pel dve ali tri ure. Če bi še po koncertu govoril in morda še pel narodne pesmi, bi to slabo vplivalo na glas. Torej, vedno sem gledal na to, da svoje obnašanje prilagodim karieri.« Tudi ko je bil mlad? »No, ko sem bil mlad, sem bil malo predrzen, ampak to ni dolgo trajalo,« se nasmeji.

Od zborovskega pevca do solista

Za Željkom je že več kot trideset let kariere, in ker velja za enega najboljših baritonistov, poskušam izvedeti, kako trenira, vzdržuje svoj glas. »Bolj gre za način življenja kot trening. Ker če veliko trenirate, pride do utrujenosti materiala, torej glasilk. V nobenem primeru ni dobro pretiravati. Vedno sem vse dojemal zelo realno in prizemljeno. Iz ničesar nisem delal velikega spektakla. Trudil sem se, da opravim svoje delo najbolje, kot lahko. Od nekdaj sem imel takšen cilj. Na vsako predstavo sem se osredotočil in pel, kot sem se učil in kot sem mislil, da je treba peti, upoštevajoč notni zapis in vse, kar je bilo zapisano. To je bilo zame vodilo v celotni karieri.«

Željko Lučić in Danica Lovenjak FOTO: Igor Modic

Med brskanjem po preteklosti mi prizna, da je od nekdaj hotel samo peti. »Ko sem začel peti, je bila moja prva ideja, da postanem zborovski pevec, saj nisem hotel biti solist. A se je vse obrnilo v smer solista, in to mi je bilo potem zelo všeč. Ljubezen do petja traja že od nekdaj, ves čas se je pelo v moji družini. Zelo mlad sem pristopil k zboru in ta ljubezen do petja je ostala in se razvijala, še posebno ko sem začel z opero in Verdijem, ker sem t. i. verdijevski bariton. Odrasel sem v delavski družini, ki nima nobene zveze s profesionalno glasbo. Ampak ko se je začela svetovna kariera, je vse postalo nekaj novega zame, vse sem delal z užitkom, in to se je razvijalo, dokler ni doseglo vrhunca. In potem je postalo nekaj povsem normalnega, naravnega, evforija se je spustila.«

Tokrat je pri nas nastopil v operi Tosca, ki je peta najbolj izvajana opera na svetu, in preden se je kot baron Scarpia podal na oder, mi je zaupal: »Prepričan sem, da bo občinstvo uživalo, ker bomo danes dali vse od sebe. Imamo odlično zasedbo, opera je božanska, zato je to vsekakor lepo.« In res je bilo lepo, kar so gledalci Ljubljana Festivala nagradili s stoječimi ovacijami.