Ženske, alkohol in boks. Lepi časi.

Edina tolažba, ko človek ne ve, kaj napisati, je, da v resnici ne ve, kaj bralci sploh pričakujejo od njega. Včasih, v nekih drugih časih, se je v novinarstvu reklo, da vsak novinar misli, da je Ernest Hemingway. In da bo članek vreden Nobelove za književnost. Skratka, da je najboljši pisec, da so njegovi članki tako dobri, da se jim reče literatura, samo da tega nihče ni opazil. Razen avtorja. A takrat novinarji kljub vsemu niso pisali knjig.

Danes je, če govorimo o zapisih poklicnih novinarjev, drugače, saj se zdi, da je več njihovega napisanega v knjigah kot pa v časopisih, kjer so kot novinarji v službah. Kljub temu danes nihče ne govori, da so vsi v knjige ujeti novinarji Hemingway. Čudno, kajne, prav zdaj, saj je bil Ernest svojo pot začel kot novinar, in potem je leta 1954 dobil Nobelovo nagrado za književnost.

Nekateri so sicer rekli, da jo je dobil bolj zaradi usmiljenja kot zaradi resnične kakovosti zapisanega, ampak kdor je bral zbirko Nobelovci, se verjetno s tem ne bo povsem strinjal. Človek je znal pisati, serijsko; tega ne spremeni, da se je Hemingway odločil pomagati samemu sebi, da je predčasno zapustil planet. Od njega so vseeno, v nasprotju z običajnimi ljudmi, ki pišemo, pričakovali veliko.

Hemingwaya se splača brati, se mi zdi. Kot našega Vitomila Zupana. In Američana Charlesa Bukowskega. Če ne zaradi drugega, bo tistim, ki imajo radi življenje, literaturo pa malo manj, všeč, da so imeli vsi trije fantje zelo radi ženske. Alkohol. Boks.

»Pitje je drugačen način razmišljanja, drugačen način življenja. Daje ti dve življenji namesto enega,« je zapisal o alkoholu Charles Bukowski. »Pijem, da se mi zdijo drugi ljudje bolj zanimivi,« pravi Hemingway. Zupan in alkohol sta šla velikokrat skupaj na pot, pravijo, in dodal je: »Iz več knjig sestavljam eno. To je tako kot pri ženskah: vsaka ima nekaj, nobena vsega.«

Hemingway je ženske, kot je videti, razumel. »Kako je mogoče pričakovati, da bo ženska srečna z moškim, ki vztraja pri tem, da z njo ravna, kot da je popolnoma normalno človeško bitje?«

In Bukowski? »Vsaka ženska je drugačna. V bistvu se zdi, da so kombinacija najboljšega in najslabšega – tako čarobnega kot groznega. Vendar sem vesel, da obstajajo.« Ko prebereš vse to, si vesel, da obstaja tudi taka literatura. Itak je tako, da ni prave zgodbe v življenju brez ljubezni in ženske, alkohola in njegovih posledic in boksa kot načina komuniciranja med ljudmi.

Hemingway je dejal, da je njegovo pisanje nič in da je njegov boks vse. Zupan je boksal in menda kasneje med boksarskimi dvoboji bral poezijo in bil celo predsednik boksarske zveze. Tudi Charles Bukowski je pisal o boksu. Zanj je bil boks umetnost. Kot še kaj drugega. »Bikoborbe so lahko umetnost. Boks je lahko umetnost. Ljubezen je lahko umetnost. Odpiranje pločevinke sardin je lahko umetnost.« Evo, take knjige bi bral, saj ne potrebuješ dosti vsebine.

Sem se prav odločil, da bom ponovno prebral vse, kar so ti trije modeli napisali, tega je kar nekaj, ampak je dobro. Trije modeli so imeli jajca. Pogum je, kot smo slišali, najpomembnejša izmed človeških lastnosti, saj je to lastnost, ki zagotavlja vse preostale. Namreč, bistveno za zmago zla je, da dobri ljudje ne storijo ničesar.

Trije modeli so pisali o zlu, čeprav so tudi njih imeli za zle. Ampak v življenju so zmagovali tako, da so iskali mejnike, koliko bolečine so bili sposobni prenesti. Saj veste, tisto, kdo smo, določajo vrednote, za katere smo se pripravljeni boriti. In tisto, koliko bolečine sem pripravljen sprejeti, da bi mu to uspelo.

Jasno, da imajo vesela življenja posledice. »Življenje vsakega človeka se konča na enak način. Le podrobnosti o tem, kako je živel in kako je umrl, ločijo enega človeka od drugega,« je zapisal Hemingway. Bukowski je vedel, za kaj gre. »Vsi bomo umrli, vsi, kakšen cirkus! Že samo zaradi tega bi se morali imeti radi, vendar se ne. Terorizirani smo in stisnjeni zaradi malenkosti, žre nas nekaj, kar ni nič.« Vitomil Zupan je ves čas pisal o smrti, zdi se, da ga je povsod spremljala. Dobri bog, kakšni modeli!

Zato v Svetem pismu piše: »Pojdi, jej svoj kruh z veseljem in pij svoje vino z veselim srcem, kajti Bog je že odobril, kar delaš.« In »da milostna ženska dobi čast, nasilni moški pa bogastvo«. In o boksu: »Bodite pozorni, trdni v veri, ravnajte kot moški, bodite močni.« Kakor koli že obrneš, vse je napisano. Če ne v literaturi, pa v Svetem pismu. Ne z bogom in ne z literati se ne gre primerjati.

Lahko si le poiščemo junake, ki so nam všeč. Če so to pisatelji, je lahko zabavno, v njihovi druščini se lahko gibljemo po njihovih najbolj intimnih vesoljih. No, ne vem, če je to, kar so trije pisali, primerno za današnji svet. Danes ne smeš več preveč popiti v javnosti, ženski reči, da je lepa in da to ne traja večno, in nikogar na gobec, ko ti teži, pa mu nisi nič naredil. Ne, ničesar ne smeš več.

Lahko pa bereš tiste, ki so tako živeli. Čeprav pisateljem ni lahko, ljudje od njih pričakujejo, da bo tisto, kar bodo napisali, dobro. Tu smo pri časopisih na boljšem. Zdi se, da nihče več od nas nič ne pričakuje. Nekoč so se bali, da bodo časopisi na koncu pojedli vso literaturo. To se ne bo zgodilo. Časopisov skoraj ni več. To utegne biti težava, saj so časopisi tisti, kar omogoča demokracijo.

Ne me basat', da je to normalno, da bi vsi radi demokracijo, nihče več pa ne želi brati časopisov. Kmalu bodo vsi, ki so pisali zanje, med književniki.

Nič čudnega. Avstrijski pisatelj in novinar Karl Kraus je poznal oba stila pisanja in je novinarje verjetno prestrašil s temle stavkom: »Novinar je oseba brez idej, vendar z zmožnostjo izražanja le-teh; in je pisatelj, čigar spretnost se izboljša s čim krajšim rokom oddaje članka: več časa ko ima, slabše piše.«

A, jebi ga, nekaj časa je pa vseeno šlo. Samo preveč časa sem imel.