Žiga Papež se za diabetike s kolesom odpravlja na skrajni sever Evrope

Ko sem se prijavil na ultravzdržljivostno kolesarsko dirko North Cape 4000, sem vedel, da to ne bo le test mojih fizičnih in psihičnih meja. Želel sem si, da bi imelo moje potovanje tudi višji namen,« nam pove 30-letni Žiga Papež z Rateža pri Novem mestu. Žiga je tudi diabetik. »To so priprave. Prve treninge sem začel takoj po prijavi na to dirko. Zdaj počasi stopnjujem tempo. Ne smem pretiravati, da se telo ne nasiči, ker potem bo psihološko, ne le fizično prezahtevno. Treniram dvakrat na dan. V prvi fazi gre bolj za nabiranje kondicije, v fitnesu delam vaje za moč,« nam pove, ko ga ujamemo na kolesu na Otočcu. Pred njim je ultravzdržljivostna kolesarska dirka. Največja in najdaljša v Evropi: 4000 km skozi sedem držav (Italija, Avstrija, Nemčija, Danska, Švedska, Finska, Norveška), tekmovalo naj bi okoli 300 kolesarjev.

Po 190 kilometrov na dan

Trenira in se pripravlja na vzdržljivostno preizkušnjo. FOTO: Drago Perko

»Zakaj dirka? Povsem spontana odločitev. Predvsem v želji, da bi naredil kaj za ozaveščanje o sladkorni bolezni in bolnike nekako povezal. Danes gre s kolesom okoli Slovenije že vsak tretji, zato sem iskal nekaj več. Pa sem naletel na dirko skozi sedem držav vse do Nordkappa. Zahtevna bo, dolga bo 4000 kilometrov. Vozil bom sam, spremstvo ni dovoljeno. Vmes si bo treba urediti prenočišča. Moj cilj je, da pridem na cilj, časa bom imel 22 dni, zato bom moral narediti po 190 kilometrov na dan. Startali bomo 20. julija, zadnji dan za prihod na cilj pa je 12. avgust,« pojasni in nadaljuje:

»Moja odločitev, da to avanturo spremenim v dobrodelno misijo, izhaja iz globoko osebne zgodbe. Kot nekdo, ki živi s sladkorno boleznijo tipa 1, sem imel srečo, da sem se rodil in odraščal v okolju, kjer mi ni nikoli manjkalo podpore ali dostopa do nujnih zdravstvenih pripomočkov. Vendar sem na svojih potovanjih po svetu naletel na resničnost, ki je bila povsem drugačna. Videti ljudi, ki se vsak dan borijo z diabetesom brez osnovnih zdravil in medicinskih pripomočkov, me je globoko ganilo ... Da vidimo take prizore, nam ni treba potovati v daljno Azijo, Afriko ali Južno Ameriko, dovolj je pogled čez bližnje meje držav nekdanje Jugoslavije, žal je to kruta resnica.«

S svojim kolesarjenjem in dobrodelnostjo bo podprl T1 International, mednarodno nevladno organizacijo, ki se neumorno bori za pravico do dostojnega življenja in dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe za diabetike v nerazvitih državah. Vsak evro, ki ga bo zbral, bo namenil za zgoraj omenjene bolnike.

Vzponi in padci

Žiga je nekdanji vrhunski športnik, teniški igralec, tudi sladkorni bolnik tipa 1, ekonomist in ljubitelj avanturističnih potovanj. Šport (kolesarstvo) mu je bil tako rekoč položen v zibelko. Njegov oče Sandi je bil kolesarski as, tudi balkanski prvak, večkratni prvak Jugoslavije in udeleženec olimpijskih iger. Žiga se je zapisal tenisu in ga resno treniral. »Ko sem bil star 12 let, sem zbolel za sladkorno boleznijo tipa 1. Podrle so se mi sanje o vrhunskem športu. Mnogi so mi govorili, da bom moral prekiniti športno kariero, tudi nekateri zdravniki. Kljub temu sem vztrajal in pri 20 letih postal edini diabetik (in tudi prvi Dolenjec) na svetovni teniški ATP lestvici,« opiše Žiga svojo športno pot.

Žiga Papež je prvi Dolenjec s točko na lestvici ATP. FOTO: osebni arhiv

»Zadal sem si cilj, da pridem med najboljših 500 na svetu. A ni šlo, tudi zaradi sladkorne bolezni. Pri meni je bila regeneracija precej slabša kot pri konkurenci. Svoje so dodala tudi potovanja, menjavanje hotelov, časovnih pasov. To ni dobro vplivalo na mojo bolezen,« Žiga pove o tem, kako bolezen in vrhunski šport na najvišji ravni nista šla z roko v roki. Aktivno kariero je končal, potem pa kot trener vodil fantovsko ekipo iz Kitajske.

»Bolezen bi lahko opisal kot izmenjavo vzponov in padcev, to je tako pri sladkornih bolnikih. Imel sem težka obdobja, vse je bilo zahtevno tudi za moje starše, bilo je kar šok. Sprva sem bolezen zanikal, jo odrival. Čez čas sem ugotovil, da tako ne gre naprej. Bil sem vrhunski športnik, tudi zato mi je bilo morda lažje, da sem se vzel v roke in začel s tem živeti. Premagal sem stigmo in se navadil živeti z boleznijo. Zdaj imam inzulinsko črpalko, ki me opozarja in mi pomaga,« opiše Žiga izkušnjo z boleznijo, s katero živi, vmes je končal študij, danes je magister poslovnih ved, s svojimi bogatimi izkušnjami na področju sladkorne bolezni pa sodeluje s številnimi društvi.

Sladek lajf

»Če bi govoril s sto diabetiki, bi ti vsak povedal drugače. Sam pri sebi vem: več ko pojem ogljikovih hidratov, več si moram dodati inzulina, ki pa ne prime vedno na isti način,« izvemo od Žige. V zadnjih letih ugotavlja, da se njegova sreča, zadovoljstvo in poslanstvo pravzaprav skrivajo v svetu diabetesa oz. sladkornih bolnikov. Lotil se je ustvarjanja prvega in edinega podkasta o diabetesu v Sloveniji – Sladek lajf. V sklopu kanala Sladek lajf je začel pripravljati tudi izobraževalne vsebine, delavnice, osebna svetovanja (za vse tipe sladkorne bolezni). Pravi, da je danes medicina tako napredovala, da bo po njegovem mnenju sladkorna bolezen tipa 1 zelo kmalu ozdravljiva.

Bil je član futsal reprezentance diabetikov. FOTO: osebni arhiv

Glede sladkorne bolezni tip 2 pa Žiga opozarja, da se ji kljubuje predvsem s prehrano in gibanjem. »Ko sem očetu povedal za kolesarjenje, me je vprašal, ali sem normalen. Ni si mislil, da se bom lotil česa takega. Sicer pa me zelo podpira, mi pomaga in stoji ob strani. Ni mi direktno rekel, a vem, da je ponosen name. Ta podpora domačih mi zelo veliko pomeni,« pove Žiga.

V Sloveniji je okoli 146.000 sladkornih bolnikov, po nekaterih ocenah od 50.000 do 70.000 še neodkritih. »Ljudje tudi po več let živijo s povišanim sladkorjem. Simptomi so povečana utrujenost, zaspanost, dehidriranost in občutek suhega jezika, pa tudi na WC več hodimo. Nič ne stane, če gremo k zdravniku, da nam vzame kri, tako se takoj vidi,« Žiga opiše znake, ki jih lahko opazi in zazna slehernik.