Zlata doba vojaških plačancev

Mesec dni bo minilo, odkar so v Afganistanu prevzeli oblast talibani. Svetovna politika in mediji, zlasti iz Evrope in ZDA, se ukvarjajo večinoma s tem, kakšne odnose naj te države vzpostavijo z novim režimom, če sploh kakšne, le sem ter tja se še pojavljajo ugibanja in analize, kako je bilo mogoče, da je 300.000-glava afganistanska vojska hipoma razpadla brez odpora. In to 20 let po terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center v New Yorku in Pentagon v Washingtonu. Poleg teorij o podkupljivosti in nezainteresiranosti se pojavlja razmišljanje, da naj bi bili za slabo motivacijo afganistanske vojske krivi tudi številni plačanci zasebnih varnostnih služb. Ti so v zadnjih letih pri urjenju afganistanske vojske čedalje pogosteje nadomeščali vojake Nata, ki so v Afganistanu skrbeli za delovanje države.

Pripadniki teh varnostnih družb so prišli izključno zaradi denarja in brez motivacije, da bi domačine učili, kako se morajo vesti kot vojaki. Poleg tega so najemni vojaki ali psi vojne, kot jih mediji radi imenujemo, s svojo objestnostjo povzročali škandale, ki so vrgli slabo luč na zahodnjake.

Pred kakšnim desetletjem so se v ameriškem kongresu zgražali nad veseljačenjem, popivanjem in spolnim razvratom, ki so ga pred ameriškim veleposlaništvom v Kabulu uprizorili pogodbeni varnostniki podjetja ArmorGroup. Posnetki njihovega početja so se znašli na spletu, eden od članov kongresne komisije za nadzor nad zasebnimi pogodbeniki v Afganistanu pa je javno izjavil, da takšno ravnanje v tako strogi muslimanski državi ponuja »brezplačno gradivo za rekrutiranje talibanov«.

Na nesprejemljivo pijančevanje je ameriške oblastnike že nekaj časa pred opisanim incidentom opozarjal celo vodja severnoameriške podružnice sicer britanske družbe ArmorGroup, a kot je že v navadi, ljudje, ki opozorijo na nepravilnosti, potegnejo krajši konec. Tako je James Gordon končal na cesti in nič se ni zgodilo do objave škandaloznega početja na internetu.

Združene države Amerike so za 20-letno avanturo v Afganistanu zmetale kar 2000 milijard dolarjev, a treba je vedeti, da so zelo velik delež tega ogromnega kolača namenili prav zasebnim varnostnim podjetjem. Vsote, ki jih je ameriški proračun namenjal ArmorGroup ali pa zloglasni družbi Blackwater, ki se je po razkritem incidentu v Iraku, ko so njeni uslužbenci ubili najmanj 17 iraških civilistov, preimenovala v Xe Services LLC, so ogromne. V začetku ameriškega posredovanja v Afganistanu so Američani v lov za teroristi Al Kaide Osame bin Ladna pošiljali zgolj svoje vojaško osebje, po začetku invazije na Irak leta 2003 pa jim je začelo primanjkovati vojakov, zato so se obrnili na zasebne varnostne družbe in jim leta 2004 za njihove storitve plačali 9,3 milijarde evrov. Naslednje leto je ta vsota narasla na 14,4 milijarde, 2008. celo na 21,15 milijarde evrov.

Več najemnikov kot vojakov

Ker so v Washingtonu sčasoma ugotovili, da tako vojna v Afganistanu kot njihovo posredovanje v Iraku ne bosta kratkotrajni vojaški operaciji, so se znašli pred težavo, ali uvesti nekakšno vrsto nabora, kot so ga ZDA imele v Vietnamu, ali zapustiti obe državi. Odločili so se raje za tretjo pot in začeli najemati tako imenovane pogodbenike, torej najemne vojake v službi zasebnih varnostnih družb. Lani sta ameriški univerzi Boston in Brown objavili skupno raziskavo, v kateri sta navedli, da je leta 2019 za ameriško vojaško oblast na Bližnjem vzhodu delalo 53.000 najemnih vojakov zasebnih družb in da je približno polovico ameriškega vojaškega proračuna, to je okrog 313 milijard evrov, šlo za plačilo njihovih storitev. V istem obdobju je bilo na tem območju razporejenih le 35.000 ameriških vojakov.

Ker se pogodbeni vojaški najemniki po mednarodnem pravu ne štejejo kot vojaki v službi vojskujoče se države in zato zanje ne veljajo mednarodne konvencije o vojski in vojskovanju, je to pomenilo, da so imeli Američani na tem območju bistveno več oboroženih ljudi, kakor so prikazovali javnosti.

Pogodbeni vojaki zasebnih družb so namesto vojske opravljali najrazličnejša opravila, od varovanja objektov in vojaške logistike do sodelovanja pri zatiranju uporov lokalnega prebivalstva in urjenja lokalnih vojaških in paravojaških enot. In prav pri zadnjem je zelo vprašljiva njihova strokovnost oziroma interes, da te vojake – v primeru Afganistana enote redne vojske – ustrezno usposobijo in motivirajo za bojevanje.

Američani pogodbenih vojakov zasebnih varnostnih družb niso začeli uporabljati pred dvajsetimi leti v Afganistanu ali malo kasneje v Iraku in Siriji. Že v prejšnjem stoletju so jih angažirali pri vrsti kočljivih operacij, pri katerih iz javnomnenjskih razlogov ni bilo priporočljivo, da bi sodelovale enote redne vojske. Kot navajajo nekateri mediji, so Američani pse vojne zagotovo spustili s povodca v Kolumbiji, Salvadorju, Čilu, Nikaragvi, Panami, Somaliji, najverjetneje celo med vojnami na Balkanu.

Dejavni tudi Rusi

Američani niso izjema, ko gre za uporabo najemniške vojske zasebnih varnostnih družb. Ob začetku ukrajinske krize pred slabim desetletjem so jih angažirali tudi Rusi. Ukrajinski viri in nekateri ruski opozicijski mediji trdijo, da najbolj znana ruska varnostna organizacija Wagner svojo zasebno vojsko daje na razpolago Moskvi, ko zaradi domačih in zlasti mednarodnopravnih razlogov ne more pošiljati svoje vojske.

Zasebno vojsko Wagner naj bi ustanovil nekdanji ukrajinski državljan Dmitrij Utkin, ki se je na začetku s peščico somišljenikov boril na proruski strani na fronti pri Lugansku. Njegova zasebna vojska je ob izdatni pomoči Rusije na vzhodnoukrajinski fronti narasla na več kot 5000 mož. Med njimi je največ nekdanjih ruskih specialcev, znano pa je, da se je v Wagnerjevih vrstah bojevalo tudi kar nekaj nekdanjih vojakov iz Srbije in Hrvaške.

Wagnerjevi plačanci so postali v svetu bolj znani leta 2018, ko so ameriški komandosi ob pomoči letal na vzhodu Sirije, v bližini naftnih nahajališč pri mestu Deir ez Zora, uničili enoto redne sirske vojske. No, pozneje se je izkazalo, da je bilo med ubitimi več deset pripadnikov družbe Wagner, ki so v Siriji očitno opravljali umazano delo za poveljstvo ruske vojske. Američani so kasneje poskušali omiliti poročila o spopadu njihovih vojakov z ruskimi plačanci, a so se o tem precej razpisali v ruskih in evropskih medijih.

Več poročil je o velikem angažmaju Wagnerjevih psov vojne v Afriki, tam so povezani z dejavnostjo ruskih rudarskih družb. Pred dvema letoma so pisali, da je v Srednjeafriško republiko prispelo 200 ruskih plačancev družbe Wagner, ki naj bi varovali rudnike zlata in dragih kovin. Pravzaprav naj bi za varovanje in tudi tajnost ruskih poslov povsod po Afriki skrbeli prav zasebni Wagnerjevi vojaki. Tako sumijo, da so prav ti plačanci krivi za smrt trojice ruskih novinarjev v Srednjeafriški republiki, ki so preiskovali početje ruskih podjetij.