Znamenito rdeče-belo znamenje: slovenska markacija ima 100 let (FOTO)
Težko bi našli Slovenca, ki je za seboj pustil tako pomembno zapuščino, kot jo je kartograf in gornik iz Dolenjske Alojz Knafelc. Koliko ljudem po vsej Sloveniji zaigra srce, ko na skali ali na drevesu zagledajo po njem imenovano znamenito okroglo rdeče-belo znamenje, ki letos praznuje 100. rojstni dan.
V tem času je postala Knafelčeva markacija nepogrešljiva spremljevalka na planinskih poteh in najbolj prepoznavni simbol slovenskega planinstva, razširjena pa je tudi po vseh državah nekdanje Jugoslavije. Menda je Knafelc dobil navdih za markacijo na krilih gorskega metulja apolona. Te metulje, ki so med najlepšimi v Evropi in so ime dobili po grškem bogu Apolonu, je pogosto videval na svojih poteh, saj jih je bilo včasih veliko več kot danes, ko so močno ogroženi.
Zaveden Slovenec
Alojz Knafelc je bil sila zanimiv mož. Poleg očetovstva slovenske markacije bi mu morda lahko priznali tudi iznajdbo posebnega svetlobnega ognjemeta. Dolenjec, rojen leta 1859 v Šmihelu ali v Žabji vasi pri Novem mestu, je namreč že med služenjem vojaščine med letoma 1880 in 1883 v Ljubljani izkazal izumiteljsko spretnost in zanimanje za pirotehniko, zato so ga zaposlili pri stari smodnišnici na Ljubljanskem gradu. Kot je zapisal dr. Josip Tominšek v Planinskem vestniku, je tam iznašel način, kako se da z navadno vojaško puško izstreliti svetlobne rakete.
Po vojaščini ga je odneslo v svet. Najprej je delal kot domači učitelj, nato pa kot risar na železnici. Risal je progo Hrpelje–Kozina, delal je v Ljubljani, Trstu, Beljaku, na Češkem in v Zagrebu. Med službovanjem na Koroškem je začutil, kako se nad tamkajšnjimi Slovenci izvajata pritisk in ponemčevanje. Zato je že leta 1887 ustanovil beljaško slovensko omizje z rednimi tedenskimi sestanki in celo svojim pevskim zborom in tamburaškim orkestrom.
V Beljaku je vzljubil gore in izkoristil vsak prosti čas za obisk bližnjih Karavank, Ziljskih in Karnskih Alp ter bližnjega Dobrača in Zajzere. Tam je spoznal tako imenovane piparje, to je bila prva skupina slovenskih planincev, ki so organizirali visokogorske ture in predavanja, in to pod geslom, da ohranijo »slovensko lice slovenskih gora«.
Kot član skupine je tudi sam hotel preprečiti potujčevanje slovenskih gora z nemškimi napisi in kažipoti, zato je med svojimi turami kar sam utrjeval poti in jih označeval s slovenskimi imeni. Od takrat naprej je imel navado, da ni šel nikamor brez čopiča in barve pa višinomera in zemljevida.
Tri leta na soncu in dežju
Leta 1922, star je bil 63 let, se je upokojil, in takrat se je začela njegova uradna markacistična kariera, saj se je sistematično lotil označevanja slovenskih poti. Pri tem ni imel v mislih le skrbi za planince, ampak je šlo tudi za narodnozavedno dejanje. Že takoj ob nastanku leta 1893 je postal član Slovenskega planinskega društva (SPD), predhodnika Planinske zveze Slovenije (PZS), leta 1922 pa je bil izvoljen v društveni osrednji odbor kot načelnik markacijskega odbora. Glavni cilj SPD je bil takrat markiranje slovenskih planinskih poti, da bi jih zavarovali pred posegi tujcev.
Knafelčev izum je tudi enotna smerna tabla v rdeči barvi z belim napisom.
Na njegovo pobudo in po številnih poskusih in predlogih je nastala enotna oznaka za označevanje vseh planinskih poti – bel krog z rdečim kolobarjem.
O njegovi vztrajnosti priča zgodba, objavljena že leta 1922 v Planinskem vestniku, kako je preizkušal obstojnost in moč barv. Doma je na lesene deske z različnimi barvami narisal številne markacije in jih potem kar tri leta pustil na soncu in dežju. Tako je ugotovil, da je najbolj trpežna italijanska pompejanska rdeča barva, ki se jo uporablja še danes.
Najbolj trpežna je italijanska pompejanska rdeča barva.
Njegov izum je tudi enotna smerna tabla v rdeči barvi z belim napisom. Vse oznake si je skrbno beležil in leta 1936 je bilo na njegovem seznamu že 466 smerokaznih tabel. Veliko jih je izdelal kar sam.
Navodila markiranja
Ko so sprejeli njegovo markacijo kot enoten znak, je napisal tudi navodila za markiranje poti ter jih najprej leta 1922 objavil v Planinskem vestniku, nato je izdal še knjižico z naslovom: Navodila za jednotno markiranje potov.
Običajno je narisana v višini oči na desni strani na drevesih, skalah ali drugih podlagah.
»Markacija daje turistu sigurnost, da bo po izbrani poti dospel na gotov cilj. Vsak znak ga utrjuje v zavesti, da je na pravi poti. Zato mora biti vsaka markacija lahko in dobro vidna, včasih bolj gosta, včasih bolj redka. Na dobro izhojeni poti, n. pr. cesti, kolovozu, so znamenja lahko bolj redka; tu so markacije le pomirovalne. Izdatno je treba markirati pri vsakem razpotju; tam je treba na pravi poti naslikati najmanj tri znake, tako da se iz razpotja nedvomno vidijo. Znaki so najbolje okrogli, njih velikost se ravna po razdalji. Če je razdalje le 10 do 20 korakov, so lahko mali, nekako 2 prsta v premeru, na daljavo 50 korakov 3 prste, na 100 korakov 4 prste v premeru. Na velike distance nujno priporočam pri ugodni situaciji znake tako velike ko klobuk; v strminah in na sedlih naj se naredi še posebno veliko znamenje, tako da turist že od daleč vidi, kje bode zlezel črez ali kje je vstop v strmo goro ali steno. V teh slučajih naj se ne štedi z barvo; vmes so lahko znamenja prav mala, ker turist ima že gotovo smer, kamor mora priti. Velika znamenja na velike distance - to je zelo važna markacija,« je Knafelc zapisal osnove markiranja slovenskih poti, ki veljajo še danes.
Zaščitena
Knafelčeva markacija je likovno izčiščen in popoln znak, ki je obenem izviren, udomačen, funkcionalen, preprost, opazen in razpoznaven. Od leta 2007 je zaščitena z zakonom o planinskih poteh, s pomočjo katerega so planinske poti postale del javne infrastrukture, od leta 2016 je tudi zaščitena blagovna znamka.
Markacijo se namreč še danes riše po njegovih navodilih, tako da je vidna v smeri hoje. Običajno je narisana v višini oči na desni strani na drevesih, skalah, včasih tudi na drugih objektih. Takoj za razpotjem je navadno vidna naslednja markacija, ki potrdi, da smo na pravi poti.
En markacist, 11 km poti
Knafelčevo poslanstvo danes uresničuje skoraj tisoč prostovoljcev markacistov, združenih v kar 191 markacističnih odsekih pri planinskih društvih.
Nemogoče je natančno izračunati, koliko markacij je narisanih ob naših planinskih poteh. Po pravilih naj bi bile narisane na okoli 200 metrov, velikokrat pa so tudi dvojne, za vsako smer hoda posebej. Če jih je torej na vsak kilometer vsaj pet, jih mora biti samo v Sloveniji najmanj 50.000.
»Pod okriljem PZS je registriranih 884 markacistov in inštruktorjev markacistov, vsak med njimi pa preračunano skrbi za več kot enajst kilometrov planinskih poti. Registrirani markacisti v planinskih društvih, ki jim na terenu pomagajo še številni drugi prostovoljci, so v letu 2021 obnovi in vzdrževanju planinskih poti namenili 35.316 prostovoljnih ur dela, tehnična skupina Komisije za planinske poti PZS, ki skrbi za zahtevne in zelo zahtevne planinske poti v visokogorju, pa je dodala še 1540 prostovoljnih ur. Skupno so predani markacisti urejanju planinskih poti namenili 36.856 prostovoljnih ur,« je ob okroglem jubileju slovenske markacije povedal načelnik Komisije za planinske poti Uroš Zagoričnik. Povprečna starost markacistov je 53 let in v komisiji si želijo, da bi se jim pridružilo še več prostovoljcev, predvsem mlajših. Zaradi vse več planincev v naših gorah je namreč tudi dela za markaciste več.
Gorski ali rdeči apolon (Parnassius apollo) spada v družino metuljev lastovičarjev. Včasih so jih veliko lovili, zato je danes močno ogrožena in zaščitena vrsta, lov nanje je seveda prepovedan. Vidimo jih lahko predvsem junija in julija na manj obljudenih gorskih travnikih na nadmorski višini med 1000 in 2000 metri. Radi imajo travnike, kjer rastejo osati in humulice, saj v prvih srkajo medičino, z drugimi pa se hranijo njihove gosenice. Njihov razpoznavni znak so rdeče-črno obrobljene očesaste lise, ki naj bi padle v oko tudi markacistu Knafelcu.
Se pa Knafelčevim naslednikom, prostovoljnim markacistom PZS, z novim letom obetajo boljši časi, saj bo takrat začel veljati dopolnjen zakon o planinskih poteh, ki določa, da mora tudi država financirati vzdrževanje planinskih poti, prav tako šolanje in opremo markacistov. Doslej so to plačevala planinska društva, markacisti pa so za nagrado dobili le zadovoljstvo planincev ob lepo označenih in urejenih poteh.
