Zvone Kozamernik je za Keka in ekipo kolesaril v Nemčijo
Letalo, avtobus, avtodom, osebni avto. Tako so slovenski navijači v teh dneh romali v Nemčijo na evropsko nogometno prvenstvo navijat za Kekove fante, za Slovenijo. Tole pa je zgodba o Zvonetu Kozamerniku, 49 let ima, invalidsko je upokojen. Pa ne tiči doma, njegov nemirni duh ga žene naprej. Čeprav telo ni v optimalni formi, pa je volja taka, da bi gore premikal. Pri 49 križih je Zvone do Stuttgarta – prikolesaril. In prišel je en teden prej, kot je načrtoval. Zvone je po rodu Grosupeljčan. »V Grosupljem me vsi v moji generaciji poznajo. V Grosupljem je moje srce, dobro pa se počutim v Stični in Ivančni Gorici, kjer živim, ker so tukaj dobri ljudje,« hiti pripovedovati s svojo iskrenostjo in iskrivostjo.
Bil je nadarjen nogometaš
Zvone je bil v mladih letih nadarjen nogometaš – ponosen je, da je v najboljših časih, ko je bil star 12 let, 1257-krat udaril žogo, ne da bi ta padla na tla! –, hotela ga je celo ljubljanska Olimpija! A ni šlo, po ločitvi staršev je živel sam, ko je bil star 15 let, za preživetje je delal v pekarni in ga je nočno delo po šest dni na teden uničilo. Pred dobrimi 30 leti je kot sopotnik v avtu doživel in preživel hudo prometno nesrečo; lesen kol mu je prebil desno stran telesa. Imel je zlomljena prsna vretenca, obe lopatici, ključnico, rebra, poškodovana pljuča, male možgane ... Več kot dva tedna je bil v komi, dve leti je trajala rehabilitacija. Nikoli več se ni sestavil, se je pa naučil vnovič hoditi. Zdaj je invalidsko upokojen, nezaposljiv. Ko si kuha njemu drago rižoto, se mora vmes dvakrat odpočiti, najbolje, da se uleže. Davek nesreče ga bo spremljal do groba, stanje se mu slabša ...
A Zvonko živi. Ne jamra. Navdušuje njegova življenjska energija, ki ga je spravila na kolo. V mladih letih je sovražil kolesarjenje, danes brez kolesa ne more. Denarja nima veliko, včasih čudežno veže en konec meseca z drugim, včasih še sam ne ve, kako. A s svojo iskrenostjo si je v domačih krogih in tudi širše priboril številne podpornike, ki mu pomagajo tudi z denarjem. Smisel življenja je našel v umetnosti – ustvarja z risanjem in akrilnimi barvami (svoje umetnine razstavlja v Trgovini Gramat Gril v Grosupljem) – in športu, točneje kolesarjenju. »Tudi kolo za 250 evrov so mi pomagali kupiti prijatelji: Polona mi je dala 100 evrov, Robert 50, pa še moja mami je dala 50 evrov poleg,« pove z veliko hvaležnosti. Leta 2022 je iz Stične potegnil do Barcelone, lani do romarskega središča Santiago de Compostela in naprej do obmorskega mesta Fisterra.
Prijavil ga je prijatelj
Letos pa je prišla na vrsto Nemčija oz. nogometna veselica! »Pred žrebom vstopnic za EP 2024 je moj prijatelj Primož prijavil tako sebe kot mene, na dveh e-naslovih. Imel sem srečo, bil sem izžreban, dobil sem dve vstopnici za tekmo Slovenija – Danska, Primož nobene, zato sem mu eno z veseljem odstopil,« pove Zvone. Ker je dobil vstopnico, je bil trdno odločen, da to izpelje. Čeprav ni pri denarju. Status ni lahak. A Zvone se znajde. Preživetveni nagon par excellence. Tudi tokrat. Našel je deset podjetij, ki so podprla njegovo življenjsko zgodbo, njegovo voljo do življenja in mu dala toliko, da je uresničil svoj plan. Začelo se je tako, da mu je Feliks, šef lokala Dnevni bar Glorija, obljubil, da ga podpre, če gre s kolesom na evropsko prvenstvo. Rečeno, storjeno.
Dobrota na poti
Na pot, dolgo 800 kilometrov, se je podal 29. maja iz Stične in nadaljeval prek Ljubljane do Mojstrane, kjer je bil do 1. junija, tam sta ga gostila Metka Kern Trček in njen mož Silvo; potem je zagrizel v Alpe naprej do Šmohorja, prek Lienza in Mittersilla in Kufsteina. Pot ga je vodila do Miesbacha, Starnberga, Augsburga, Ulma, vse tja do Stuttgarta, kamor je prišel 9. junija, sedem dni pred tekmo, za katero je imel vstopnico. »Pretekle poti so me izučile, da zaradi defekta in popravila kolesa hitro izgubiš tri, štiri dni. Prečil sem tudi Alpe, to ni hec. Nikoli si ne bi odpustil, če bi prišel prepozno na cilj,« pojasni, da predčasen prihod na cilj ni bil zadrega. »Pot je bila zahtevna, večji del je deževalo. Pa še zgrešil sem, saj sem se v Avstriji že peljal proti Italiji, pa mi je kanadski kolesar pojasnil, da ni prav. Tudi okvaro kolesa sem imel – pokvaril se mi je nosilec na prtljažniku. Bil sem že v Nemčiji, kjer mi je prijazni domačin rešil težavo, pomagal mi je pri nakupu nahrbtnika, na njegovi domačiji sem si napolnil telefon, njegova žena pa mi je pripravila malico. V Šmohorju sem dobil prenočišče s pomočjo simpatične in po srcu zelo dobre ženske Marie, ki mi je pomagala poiskati sobo, vse so bile namreč zasedene zaradi festivala,« z nami deli lepe plati potovanja; v Stuttgartu je srečal tudi grosupeljskega rojaka, televizijca Uroša Slaka, snidenje po več kot 30 letih je bilo prisrčno.
Nikoli si ne bi odpustil, če bi prišel prepozno na cilj.
»Hvala vsem, ki ste mi plačali kavico na spletni platformi https://buymeacoffee.com/gringogringo, da tudi tako preživim, hvala vsem za donacijo. Brez vas ne bi prišel v Stuttgart s kolesom,« se še javno zahvali. Vesel je, ker so Kekovi na prvi tekmi osvojili točko. Danes, v četrtek, zanje navija že doma. V Stični, kamor se je vrnil z avtom, s prijateljem Primožem. A nemirni duh ga bo spet gnal na tuje, želi si razstave svojih del v Španiji, to bi bilo lepo darilo za 50. rojstni dan, ki ga slavi v petek, trinajstega, in sicer decembra.
