Slovenski kmetje na nogah: Pri nas bomo varovali vsak kvadrat zemlje, uvažali pa smeti

Statistični podatki o starosti gospodarjev slovenskih kmetij bi morali skrbeti vse, saj je ravno kmetijska proizvodnja temelj prehranske varnosti posamezne države. Leta 2016 je bilo v Sloveniji 4,6 odstotka nosilcev kmetij mlajših od 35 let, kar je pod povprečjem EU (šest odstotkov), zgolj devet odstotkov nosilcev pa mlajših od 40 let. Leta 2024 pa je le še 3,5 odstotka nosilcev kmetij mlajših od 35 let, kar 43,4 odstotka nosilcev pa je starejših od 65 let.

Naša sogovornica Doris Letina, ki v Zvezi slovenske podeželske mladine (ZSPM) vodi področje za mlade kmete in kmetijsko politiko, pravi, da je vzrokov za takšno demografsko stanje v slovenskem kmetijstvu več, vendar kot ključne vidi nepredvidljivost in nestabilnost panoge ter majhno oziroma nično dobičkonosnost. »Ti so rezultat različnih dejavnikov, na katere pa kmetje večinoma nimamo vpliva. S tem ne mislim samo vseh vremenskih ujm, temveč tudi tržne razmere (in velikokrat še pripadajoče špekulacije), slab položaj kmeta v verigi preskrbe s hrano … Zagotovo pa ne nazadnje tudi vse politike, ki nerazumno postavljajo zahteve in omejitve, ki zavirajo in kdaj tudi onemogočajo kmetovanje, brez ustrezne podpore kmetu,« meni naša sogovornica.

Zeleni prehod in kmetijstvo

Letina poudari, da kmet ni zgolj pridelovalec hrane, ampak skrbi za urejenost krajine, razvoj podeželja, redno ali občasno zaposlenost ob rednih ali sezonskih delih, ohranjanje biodiverzitete ipd. »In ob vsem tem ni razumljivo, kako se lahko pišejo vsi zakonodajni dokumenti daleč stran od kmetijske resničnosti,« se ob tem sprašuje sogovornica.

»Zeleni prehod smo v Sloveniji vzeli zelo zares. Omejitve in zahteve, ki jih imamo na zaščitenih območjih, močno usmerjajo in omejujejo kmetovanje. Veliko zahtev je v pogojenosti, kar pomeni, da jih kmet mora izvajati, pa za to ne dobi nobenega dodatnega plačila. Tu je še evropska uredba o ohranitvi narave. Slovenija je bila med velikimi podporniki, kar je presenetljivo, glede na to, da nas bo ta uredba zelo ukalupila,« opozarja Letina in nadaljuje: »Slovenija je namreč po podatkih Evropske komisije glede na stanje biodiverzitete na repu EU.

Občutljiva območja imamo na skoraj 40 odstotkih kmetijskih zemljišč, medtem ko so si jih druge države vrisale na neproduktivne površine, kot so na primer parki.« Poudari, da je v uredbi med drugim zapisano tudi: »Pomembno je zagotoviti postopno povečevanje območij, ki jih pokrivajo habitatni tipi. Povečanje ekstenzivnega kmetijstva, pokritja vsaj 10 odstotkov kmetijskih površin z značilnostmi krajine z visoko raznovrstnostjo ...« Brez jasnih analiz in učinkov, kaj to pomeni za kmetijstvo in slovenske kmete, ter znane strategije, saj se mora tudi kmet prilagoditi vsem spremembam.

Foto: Leon Vidic

Dogovori na račun kmetijstva?

»Očitno je biodiverziteta postala samoumevna in smo pozabili, komu jo je skozi stoletja uspelo ohraniti – kmetu. Zavedajmo se, da imamo kmetje radi svojo zemljo, toda bremena postajajo pretežka,« meni naša sogovornica. Pravi tudi, da je ob vsem tem največja ironija, da EU podpisuje trgovinske sporazume, pri katerih je pogosto žrtvovano ravno kmetijstvo. Ti namreč omogočajo uvoz živil, pridelanih in proizvedenih po drugačnih standardih. »Hrana, ki pride v EU, mora sicer zadoščati standardom EU, pri uporabi pesticidov pa se uporabljajo samo mejne vrednosti. To pomeni, da lahko iz tretjih držav uvažamo tudi tista živila, ki so pridelana z uporabo v EU prepovedanih pesticidov. Upoštevati je treba le mejne vrednosti prisotnosti teh pesticidov,« opozori Letina in doda, da je po nekaterih podatkih v državah, iz katerih uvažamo hrano, dovoljenih kar nekaj aktivnih snovi, ki v Evropi niso.

»Pri nas bomo varovali vsak kvadratni meter, uvažali pa iz kmetijsko močno industrializiranih držav, ki močno vplivajo na podnebje, kjer so vsakodnevni požigi zaradi pridobivanja kmetijskih zemljišč, krčenje amazonskega gozda. Daleč od oči, daleč od srca?« se sprašuje sogovornica.

Tudi to pomeni pritisk na odkupne cene pri kmetu. Zdi se nam, da so naši izdatki za hrano veliki, toda povprečno slovensko gospodinjstvo porabi za hrano 16,2 odstotka izdatkov (od tega kmet dobi zgolj nekaj odstotkov). Brez težav kupimo malo boljši avto, gremo na kavo, toda pri hrani pa gledamo na vsak cent. Seveda je potrošnik cenovno občutljiv in stremi k racionalnosti, toda »bolj poceni« je včasih videti ceneje le na prvi pogled, dolgoročno pa drago plačamo (tudi s svojim zdravjem). Informacije, ki jih ima na voljo potrošnik, niso vedno transparentne ali jasne, zato je ozaveščanje družbe nujno. Veriga vrednosti preskrbe s hrano je sestavljena iz različnih deležnikov in kmet je tisti, ki ima najmanjšo pogajalsko moč (tudi zaradi razdrobljenosti), prisiljen je sprejemati cene in pogoje, ki niso vedno primerni ali pravični. Kmetje se moramo povezati in nastopiti združeno!

Kako narediti kmetijstvo privlačno

Zakaj se več mladih ne odloča za kmetijstvo kljub obstoju tehnologij, ki lajšajo delo na kmetiji? Doris Letina iz ZSPM pravi, da kmetje že uporabljajo razne tehnologije, ki razbremenijo delo in povečajo učinkovitost, toda še vedno veliko potrebnih tehnoloških rešitev obstaja le na spletu, saj so cenovno nedosegljive ali pa kmetje nimajo ustreznega znanja za njihovo uporabo. »Pogosto sodobne kmetijske tehnologije niso prilagojene za razdrobljene in majhne površine, kakršne imamo v Sloveniji,« meni sogovornica in doda, da ob tem ne more prezreti še zelo ciljanih ukrepov države na tem področju, ki so namenjeni predvsem večjim kmetom.

Foto: Jure Eržen

»Naj spet omenim nizko oziroma nično dobičkonosnost kmetij, ob dejstvu, da si zgolj na nekaj kmetijah v Sloveniji kmetje izplačujejo plačo. Vsi drugi torej delajo za razvoj kmetij. Delajo veliko več kot osem ur na dan. Pa družba kmeta še vedno dojema slabšalno. Vse to so razlogi, ki odvračajo mlade od kmetijstva. Toda vsak najde svoj razlog, da krene po poti, ki vodi ali pa ne stran od njiv, sadovnjakov, hlevov.«

»Slovenija ima celovit sistem ukrepov, v katerem lahko mladi kmetje pridobijo sredstva za vzpostavitev kmetijskega gospodarstva, dodatna plačila za mlade kmete, višje stopnje podpore pri investicijskih ukrepih. Uspelo nam je razviti finančne instrumente (brezobrestna oz. nizkoobrestna posojila in garancijske sheme), ukrep za medgeneracijski prenos znanja, ki nekaj sredstev nameni generaciji, ki predaja kmetijo … Vzpostavljen sistem pa ni vzvod, da bi bila generacijska prenova uspešna,« pojasni Letina in doda, da je prav generacijska prenova steber kmetijstva, zato ji je treba namenjati posebno pozornost, saj številke kažejo, da trenutno naša prizadevanja niso ustrezna. »Ni dovolj, da na to zgolj opozarjamo, potrebni so celoviti ukrepi, s katerimi bomo jasno izpostavili trajnostno kmetijstvo – ne le okoljski vidik, temveč tudi ekonomskega in socialnega. Mladi kmetje smo namreč tisti, ki se zavedamo pomena okolja, toda z rdečimi številkami je težko kmetovati zeleno.«

Medgeneracijski trenutek

»Sodelovanje vseh generacij na kmetiji gradi trdne temelje, saj se sveže ideje, ki ne poznajo ovir, združijo z izkušnjami in preudarnostjo. Mladi kmetje večkrat poudarijo, da kmetije niso prevzeli, marveč so jo prejeli v upravljanje, da jo še boljšo predajo naslednji generaciji. Ob tem je pomembna pravilna komunikacija in iskanje skupne poti k ustvarjanju dodane vrednosti na kmetiji,« meni naša sogovornica.

Več pozornosti socialnemu vidiku

Naša sogovornica opozori, da vedno znova postavimo v ozadje socialni vidik. »Ob socialni varnosti, ki je ponekod še vedno šibka, naj izpostavim prosti čas kmeta. Morda se sliši nenavadno, toda kmetje velikokrat delajo tako rekoč brez prestanka. Na kmetiji je težko ločiti, kdaj se konča delo in začne prosti čas. Pa naj so zaposleni na kmetiji ali zunaj kmetije. Da ta vidik ni obravnavan prav, ponazarja skrb vzbujajoč podatek, da je smrt zaradi samomora v Sloveniji v poklicni skupini kmetovalci/-ke, gozdarji/-ke, ribiči/-ke, lovci/-ke kar štirikrat večja kot v drugih poklicnih skupinah. Duševno zdravje kmeta je še vedno stigma, toda psihofizično stanje močno vpliva na storilnost pri delu, povezano pa je tudi s tveganji za nezgode (ki so v Sloveniji višje kot v drugih primerljivih državah EU).«

Letina še doda: »Kljub vsem izzivom imamo predane in uspešne kmete – vseh generacij, ki poleg pridelave hrane opravljajo številne funkcije kmetijstva, zato slovenskemu kmetu priznajmo njegovo pravo vrednost. Vsak, ki vztraja v sektorju, prispeva ne le kmetijstvu, temveč vsem nam. V Sloveniji imamo zelo raznolike kmetije: velike, srednje velike, manjše, ravninske in hribovske, tehnološko dovršene, tiste z osnovno mehanizacijo, konvencionalne, ekološke … Z različnimi zmogljivostmi in resursi. Podporno okolje, z vsemi odločevalci in drugimi institucijami ter organizacijami, mora kar najbolj podpreti to raznolikost z ukrepi in dejanji. Kmetje pa povezani soustvarjajmo kmetijstvo, ki ga želimo kmetovati, kmetijstvo, ki bo omogočalo trajnostni razvoj kmetij in dostojno življenje kmeta.«

»Glavni izziv morda ne bo izziv mladih kmetov, temveč izziv celotne družbe: kako zaščititi kmeta? Kako ohraniti slovenskega kmeta?« sklene Doris Letina iz ZSPM.

Besedilo je bilo objavljeno na tematskih oglasnih straneh Kmetijske novice.