Na safari med slovenske avtohtone pasme

Številne med njimi so kritično ogrožene, zato imajo pri ohranjanju in spodbujanju reje teh pasem veliko vlogo ark kmetije in središča. So dom različnih slovenskih avtohtonih pasem domačih živali. Izraz »ark«, ki ga uporabljajo tudi druge evropske države, pomeni neke vrste reševalno ladjo za ogrožene vrste. Za pridobitev statusa ark kmetije ali središča morajo le te izpolnjevati določene pogoje in na kmetiji  rediti najmanj tri slovenske avtohtone pasme domačih živali. S pridobijo tudi priznanje avtentičnosti in posebno vlogo pri ohranjanju biotske pestrosti v slovenski živinoreji, so pojasnili na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, v Javni službi nalog genske banke v živinoreji (JSGBŽ).

Kmetija ali središče?

V čem je razlika med kmetijami in središči, ki se ukvarjajo z rejo avtohtonih pasem domačih živali? Kot pojasnjujejo na fakulteti, je pri ark kmetijah glavna dejavnost kmetovanje, ohranjanje avtohtonih pasem pa sekundarna. Ark središče pa je prav tako kmetija, ki redi slovenske avtohtone pasme domačih živali in je tudi prvenstveno namenjena izobraževanju in ozaveščanju javnosti o teh pasmah.

»Na kratko in po domače, na ark kmetiji vzrejajo živali slovenskih avtohtonih pasem, ki morajo biti vpisane v rodovniško knjigo in vključene v odobren rejski program za določeno pasmo. Za ark središče pa ni obvezna lastna vzreja, ampak lahko živali slovenskih avtohtonih pasem kupijo na drugi kmetiji, ki je vključena v odobren rejski program in ima živali vpisane v rodovniško knjigo,« so še sporočili iz javne službe.

Po vojni so bile ključne za preživetje

V Sloveniji imamo trenutno 14 ark kmetij ter 12 ark središč, na katerih se ukvarjajo z vzrejo 14 slovenskih avtohtonih pasem domačih živali. Kot pravijo strokovnjaki Oddelka za zootehniko na ljubljanski Biotehniški fakulteti, je bila populacija teh pasem na začetku 20. stoletja precej večja kot danes. Zakaj je upadla? »Slovenske avtohtone pasme domačih živali so kmetijam po koncu druge svetovne vojne pomenile osnovo za preživetje. Kasneje je stalež upadel zaradi uvoza in križanja z bolj produktivnimi pasmami, posledično so nekatere  avtohtone pasme izumrle. K temu je pripomogla tudi tedanja politika, ki je bila usmerjena v povečanje proizvodnje hrane za naraščajoče prebivalstvo v mestnih središčih. Politika je bila usmerjena v spodbujanja intenzivne živinoreje, reja nekaterih avtohtonih pasem je bila v preteklosti tudi prepovedana,« odgovarjajo.

V luči zelene politike spet več posluha

Kot povedo, so na zmanjšanje populacije teh pasem med drugim vplivali tudi ekonomski dejavniki, klimatske spremembe, pomanjkanje infrastrukture in nezanimanje mladih rejcev, pa tudi manjša proizvodnost avtohtonih pasem. Pa vendar se v luči zelenega prehoda, spet bolj spodbuja ohranjanje reje avtohtonih pasem. »V skladu s tem tudi oblikujemo podporno okolje in ukrepe za rejo teh pasem. Z izvajanjem ukrepov kmetijske politike in Programi ohranjanja smo uspeli povečati stalež nekaterih avtohtonih pasem. Se pa zavedamo, da populacije ne bodo dosegle obsega iz preteklosti, saj so visoko produktivne pasme ekonomsko učinkovitejše,« pravijo v JSGBŽ.

Širši pomen

Reja avtohtonih pasem ima tudi pomemben družbeni vidik. Gre za živali, ki so prilagojene na lokalne pogoje in zato nosijo neprecenljiv genski zapis za lastnosti, ki omogočajo rejo v specifičnih proizvodnih sistemih in klimatskih pogojih, ki so pogosto manj primerni za druge pasme, denimo kraška in hribovita območja. »Morebitno zmanjševanje ali opuščanje reje avtohtonih pasem bi prineslo v prvi vrsti ekonomsko škodo rejcem, za družbo pa izgubo biotske raznovrstnosti, kulturnega spomenika, izročila, kulturne krajine in prehranske varnosti,« so prepričani strokovnjaki z BF, ki se dobro zavedajo tudi glavne problematike ohranjanja teh živali – to je njihova maloštevilčnost. Zato je načrtno selekcijsko delo ključnega pomena.

Besedilo je bilo objavljeno v tiskani izdaji oglasne priloge Kmetijske novice.