Sveža zelenjava z urbanih vrtov

Urbano kmetijstvo za trajnostni prehranski sistem se namreč imenuje eden od modulov, ki ga bodo v prihodnjem akademskem letu pilotno uvedli na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru, v okviru Načrta za okrevanje in odpornost kot del projekta Zeleni prehod v podnebno inovativne agroživilske sisteme. Vodila ga bo doc. dr. Silva Grobelnik Mlakar, ki nam je pojasnila, da gre pri urbanem kmetijstvu v glavnem za pridelavo, predelavo in distribucijo hrane znotraj mest. Pa ne le za hrano rastlinskega izvora, pod urbano kmetijstvo spadajo tudi živinoreja, če se pač lahko izvaja, hidro- in akvaponika, pridelava gob in čebelnjaki, ki so zdaj poseben trend na zelenih strehah. »V Sloveniji je najbolj živa praksa vrtičkarjev, del urbanega kmetijstva so tudi skupnostni vrtovi,« je povedala docentka s fakultete, ki edina pri nas izvaja program ekološkega kmetijstva na prvi stopnji študija.

Vrtiček sredi mesta

V programu, ki bo zaživel jeseni, se bodo udeleženci izobraževanja, pri tem ciljajo na vse, ki v mestnih in predmestnih okoljih pridelujejo zelenjavo ali si to želijo, tako na svojih kot na površinah skupnostnih vrtov, oz. šolniki na obšolskih površinah, posvečali tudi samooskrbi. Se stvari na tem področju premikajo v pravo smer? »Mislim, da se dogajajo premiki, a gre za majhne korake. Revolucije tu ne moremo narediti, bolje, da se dogaja evolucija. Veliko se govori o samooskrbi, tudi sami v našem modulu veliko poudarjamo trajnostni razvoj in njegove cilje, prav tako pomen ravnanja s hrano, o katerem je treba poučevati že vrtčevske otroke. Manevrskega prostora za razvoj je še veliko, imamo pa srečo, da smo Slovenci precej nagnjeni k temu, da tudi sami pridelamo nekaj zelenjave,« je dejala.

Izkušnje kažejo, da je zemljišče za vrtiček sredi mesta kar težko dobiti. Na vrtičkih oz. skupnostnih vrtovih pa ob tem, vsaj v Mariboru, večinoma veljajo določena pravila, zlasti glede ekološke pridelave, in uporabniki se morajo udeležiti določenega števila izobraževanj. Je znanje ljubiteljskih vrtičkarjev pogosto pomanjkljivo? »Različno, nekateri so zelo izkušeni in te presenetijo s svojim širokim vedenjem, je pa nekaj tudi začetnikov, ki ne ločijo zelja od cvetače, imajo pa željo po pridelovanju. Delajo napake, a se iz njih učijo,« se je pošalila sogovornica, ki je sicer zadovoljna tudi zaradi dejstva, da si v Sloveniji zelo radi med seboj delimo oz. izmenjamo pridelek – nekdo ima več solate, nekdo drug pa bučk. »V nekaterih mestih je praksa t. i. zelemenjava, kjer si ljudje izmenjajo semena in pridelke. Na tem področju znamo očitno dobro sodelovati in menim, da to dobra popotnica za razvoj v tej smeri.«

Ključna je priprava tal

Je lahko v mestih problematična večja onesnaženost kot na podeželju? Na zemlji, za katero je znano, da vsebuje težke kovine, je treba upoštevati strokovna priporočila, tam je denimo odsvetovana pridelava listnate zelenjave. »V takih primerih so lahko rešitev dvignjene ali visoke grede, v katerih ustrezno plastimo različne materiale in kompost ali neoporečno zemljino pripeljemo od drugod.« Tudi sicer je lahko težava rodovitnost zemlje, ki se ji velja bolj posvetiti. »Mnogi se premalo zavedajo pomena tal. Če je z njimi vse v redu, bo precej manj težav tudi s škodljivci in boleznimi. Sama pravim, da so tla velika črna škatla, agronomi sicer o njej že nekaj vemo, veliko pa je še vedno črnega in nepoznanega. Gre namreč za zelo kompleksen sistem neživega in živega sveta.«

Da bi k vrtnarjenju in lastni pridelavi zelenjave spodbudili čim več ljudi, je po mnenju strokovnjakinje treba vložiti še veliko truda v izobraževanje in ozaveščanje o tem, kakšne prednosti ima lokalno pridelana hrana. »Narava nam sama narekuje, kdaj je treba kaj jesti. Sezonski jedilniki so tisti pravi. Dejstvo je, da vsebuje zelenjava veliko vode, od 85 do 95 odstotkov, in pri tisti, ki pripotuje od daleč, dejansko transportiramo pretežno vodo. Ta transport je drag, ne le s stroškovnega vidika, gre tudi za izpuste toplogrednih plinov in s tem povezan negativni vpliv na okolje. Zato moramo še naprej spodbujati aktivnosti in projekte za lokalno in lastno pridelavo, usmerjati ljudi k drugačnemu načinu razmišljanja.«