Bojijo se ponovitve zgodbe iz leta 1990

Pet hiš so podivjani vodotoki in plazovi odnesli takoj. Še sedem jih morajo podreti. Več kot petdeset jih je huje poškodovanih, skupno jih je bilo poplavljenih več kot dvesto. To je statistika, za katero se skrivajo ljudje z imeni in priimki. Ljudje, ki jim je eden najdaljših dni v življenju vzel vse. Do Rastk ob Ljubnici, pritoku Savinje, dolgo sploh ni bilo možno priti. Naselje je Ljubnica povsem razdejala. Valila je ogromne skale, nosila drevje, vse, kar je našla pred sabo. V naselje, sredi katerega se dviga cerkvica sv. Miklavža, zavetnika splavarjev, je nanosila štiri metre materiala! Še včeraj smo se vozili po zasilno urejeni cesti, nekdanja cesta je bila okoli dva metra nižje.

Janko Retko je bil na sodni dan na nogah že okoli enih zjutraj. Ob treh, se spominja, je bila struga Ljubnice že polna. Sosedom je svetil v okna, da jih je zbudil, razlaga: »Potem je bruhnilo. Voda je prišla na cesto, spremenila tok in v hiši je bilo takoj dva, tri metre vode. In tako je ostalo do jutra. Ko se je zdanilo, smo vsaj videli. Sledila je ista zgodba, le voda se je malo sem in tja prestavljala. Tako je bilo ves teden. Četrti ali peti dan je prišel bager, po enem tednu smo odkopali hišo.«

Iz hiše, od katere ni ostalo veliko, sta komaj pobegnila mati in sin. FOTO: Špela Kuralt

Tam ni prihodnosti

V naselju je povsem nova hiša, ni še vseljena. Lastniki so se odločili, da bodo tam ostali. Od sosednje hiše ni ostalo praktično nič. Še vedno vidimo krušno peč, potem pa odrezan svet, ki ga je skupaj z delom hiše odnesla podivjana voda. Gospa, ki je živela v njej, začasno živi pri hčerki, pojasni Retko: »Da so jo rešili, smo klicali helikopter. Popoldne je prišel in pobral še nosečnico in težko bolno sosedo. Potem so še otroke pospravili. Zvečer sem bil tu sam. Vsi so šli, jaz pa nisem hotel. Če bi šel, bi celo noč razmišljal, tudi tu pa nisem spal.«

Višje po začasni cesti je kmetija družine Pečnik, odneslo jim je del hleva. Sami so se komaj rešili višje v hrib, večina živali je bila izgubljenih, s helikopterjem so rešili pujsa. Kmetijo morajo prestaviti, saj tam ni več primerno za bivanje. Župan Ljubnega Franjo Naraločnik pravi, da se je zanje že našla rešitev: »Župnija jim je ponudila zemljišče in tam bi bil zanje edini pravi začetek. Ker zdaj trepetajo ob vsakem deževju, hiša je namreč čisto v grabnu. Tu ni prihodnosti.«

Ceste ni več. Ob našem obisku smo srečali dva bagerista, ki sta vsak na svojem delu čistila strugo Ljubnice, dela na terenu usmerja Darko Kumprej, saj morajo domačini povedati, kje je bila cesta, kje je bila struga. Do Kumprejevega doma trenutno lahko pridete le peš, s traktorjem ali z boljšim terenskim vozilom. Lani asfaltirano cesto je odneslo. »Jaz sem doma, ampak sin hodi v službo in zdaj ne more v dolino, poleg tega mu je avto pri KLS Ljubno zalilo. Enako velja za sosedo, ki je zdaj tudi doma. Šele ko bo vzpostavljena cesta, bosta spet lahko šla na delo,« pravi Kumprej. Dodaja, da bi potrebovali veliko več mehanizacije. Bagerista, ki sta bila v Ljubnici, sta domačina, iz domačih podjetij: »Srečo smo imeli, da sta bila v tem času višje gor, na Smrekovcu sta delala gozdne ceste. Sicer bi trajalo še dlje, da bi dobili vsaj to povezavo.«

Ceste ni, nekaj ljudi je še vedno povsem odrezanih od sveta, nekateri pa se lahko v dolino pripeljejo le s traktorjem ali boljšim terenskim vozilom. FOTO: Špela Kuralt

A to sploh niso edine hiše, ki nimajo dostopa. Do ene kmetije se še prebijajo, v ponedeljek so jim s helikopterjem dostavili hrano za živino. Rešujejo tudi zaselek v Savini, razlaga župan: »Tam je odneslo celotno cesto, pa je tam družina s težjim bolnikom, ki čaka na zahtevno operacijo, ampak ne morejo čez Savinjo. Zdaj smo tja poslali podjetje, da bodo poskušali narediti podporne zidove, ker se res mudi.«

Obnavljamo Slovenijo FOTO: Delo

Delov most preživel

Dolina ob Ljubnici, še preden se pripeljete v Rastke, je še vedno vsa polna kamenja, proda in drugih naplavin. Ko smo se peljali mimo podrtih mostov in utrganih cest ter komentirali, kako je grozno, je župan vzkliknil: »Šele prihajamo v pekel.« In potem na levi zagledamo ostanke hiše. »Tu je bila mamica s sinkom, ki obiskuje prvi ali drugi razred. Sredi noči je šla mamica ven in begala s sinčkom okoli. Potem ju je sosed slišal v enem grabnu, ko sta klicala na pomoč. Rešil ju je z lestvijo,« komaj pove Naraločnik. Solz še ni bilo dovolj.

Delov most je ujma poškodovala, vendar še stoji. In bo še stal. FOTO: Špela Kuralt

Po ujmi leta 1990 so 1994. na Ljubnem odprli tako imenovani Delov most. FOTO: Igor Modic

Prav takrat je mimo pripeljal tovornjak z naloženim bagrom koncesionarja za vode na tem območju. V Rastkah je včeraj delal slovaški bager, domačin Janko Retko pa je zaskrbljen: »Slovak gre za štiri dni na dopust in potem nimamo nikogar. Če se zdaj ustavimo, nismo naredili ničesar. Zgrožen sem. In obupan. Zdaj bodo spet delali načrte pet let in ponovila se bo zgodba leta 1990, ko je prišlo par strojev, nekaj so naredili, potem pa šli. Sanacija se nikoli ni zaključila. Zdaj bo enako. In zima prihaja.«

Da je sanacija po poplavi leta 1990 zamujala in da ni bila dokončana, smo v časopisni hiši Delo poročali večkrat. Tudi junija 1994, ko so na Ljubnem odprli tako imenovani Delov most. Zgradili so ga v solidarnostni akciji, ki jo je vodilo Delo, sredstva pa so prispevala številna podjetja in država. Delov most je preživel vse velike vode in tudi letošnjo katastrofo, čeprav je poškodovan. Ljubenci so na ta most čakali tri leta in pol in tudi takrat pozivali državo, naj se vendarle zgane. Prav to po 33 letih najbolj skrbi župana Naraločnika: »Vsakega bi povabil v svojo pisarno, da bi videl, s kakšnimi problemi hodijo ljudje k meni. Zlasti zdaj, ko ostajamo pozabljeni, ko se umika težka mehanizacija in ljudje to vidijo. Pred nami pa so slabe vremenske napovedi, ki ljudem, ki so šli čez zelo hude čase, vlivajo dodaten strah.«