Janji Garnbret se trga srce: Starša mi nista želela povedati razsežnosti vsega

Če si olimpijska zmagovalka, potem mora tudi na nižji ravni tekmovanja kaj žlahtnega »pasti«. Janja Garnbret je tako na nedavnem svetovnem prvenstvu v športnem plezanju v Bernu osvojila svojo osmo, deveto in deseto odličje z mundialov, zlati kolajni v balvanih in kombinaciji ter srebrna v težavnosti so odlična popotnica za olimpijske igre v Parizu naslednjega leta, kamor se je s kombinacijskim triumfom tudi že uvrstila.

Vrhunske od odličnih športnic ločijo malenkosti, ki so jih sposobne udejaniti. Kako vam je v finalu kombinacije v prvem poskusu uspelo »ukrotiti« tisti neugoden, tretji previsni balvan, na katerem so vse tekmice imele ogromno težav?

»Ni bilo posebnega recepta, bila sem zelo dobro telesno pripravljena, ta balvan je bil resnično fizično naporen. Pri tem balvanu se je naredila razlika, videlo se je, kdo je pripravljen in kdo ne. Poleg tega so mi bili všeč oprimki, ki so bili na steni, tudi gibi, ki so bili potrebni, tako da mi je bil res pisan na kožo.«

Je bil pri četrtem balvanu, ki ga niste osvojili, težava tisti sklepni skok?

»Da, strah me je bilo zaradi tistega padca v polfinalu, ko sem res grdo padla na vrat. Ne bi mi bilo vseeno, če bi se zgodilo podobno. Na tekmi greš seveda pri vsakem gibu stoodstotno, a nisem želela ponovitve tistega padca. Vedela pa sem, potem ko sem preplezala tretji balvan, da sem ga edina, bila sem pomirjena, da sem ta del tekmovanja dobro opravila. Mi tudi zadnji balvan ni pomenil toliko ... Raje sem poskrbela zase, da se mi ne bi kaj zgodilo in da bi to potem morebiti vplivalo na težavnost. Sem se rajši privarčevala in bila zdrava za drugi del.«

Ob robu SP v Bernu ste se izpostavili s problematiko podhranjenosti oziroma nezdravega stradanja v športnem plezanju. Ko človek gleda tekmovanja, bi tu izpostavili Američanki Brooke Raboutou in Anastasio Sanders.

»Japonka Ai Mori in Sandersova sta definitivno podhranjeni. To se vidi na obrazu, vidi se, da nimata nobenih mišic, da nimata energije. To se je videlo pri vseh tekmovalcih, ki so podhranjeni, niso mogli vzdržati dvanajstih dni SP. Niso imeli energije, preprosto niso mogli zdržati pritiska, videlo se je, da jih zmanjkuje. Jaz sem svoje mnenje povedala, za njim stojim, sankcije so potrebne in upam, da bomo vsi pri tem nekaj storili. Od mednarodne zveze, domačih zvez, trenerjev, fizioterapevtov, nutricionistov, upam, da bomo s skupnimi močmi to spremenili. Tudi pri moških tekmovalcih so takšni primeri, a je to pri ženskah mnogo bolj očitno.«

Omenili ste, da boste ves nagradni sklad, ki ste si ga z odličji prislužili v Švici, darovali za pomoč prizadetim v poplavah v Sloveniji. Se že ve, kolikšna je ta vsota za dobrodelne namene?

»Iskreno, ne vem natančno. Ne vem tudi natančno, kolikšne so bile denarne nagrade na tem SP. Takoj ko bo to znano, bom to seveda tudi povedala.«

Razdejanje po poplavah v Sloveniji in na domačem Koroškem ste po vrnitvi iz Berna zdaj videli. Kakšni občutki vas spreletavajo?

»Iskreno povedano, na Koroško do zdaj še nisem uspela iti, sem pa videla slike in je veliko huje, kot si predstavljaš. Srce se mi trga. Ko sem tekmovala na svetovnem prvenstvu, sem uživala, po drugi strani pa mi je bilo težko, ker sem vseskozi imela v glavi, kaj se dogaja v Sloveniji. Starša mi nista želela povedati razsežnosti vsega, ravno zaradi tega, da bi me ohranila mirno in sproščeno. Vseeno pa nisem mogla mimo tega, da ne bi prav nič razmišljala o tem. Razdejanje je definitivno večje, kot sem pričakovala. Tako, da ... ni lahko.«