ŽE VEČ KOT POL STOLETJA
100 žensk na Triglav: prijavite se, tudi če vas le muči firbec
Vzpon ni enostaven, je pa na koncu nagrajen s čudovitim razgledom, pravi ena od udeleženk pohoda 100 žensk na Triglav.
Odpri galerijo
Gasilskih posnetkov ni nikoli preveč. FOTO: Boštjan Fon
LJUBLJANA – Po koncu lanske ture nam je Valerija Ahčin iz Voklega razkrila vzrok, zaradi katerega se je prijavila na naš tradicionalni pohod: »Toliko o pohodu stotih žensk na Triglav sem slišala, da sem se prijavila, ker me je mučila iskrena ženska radovednost. Lahko rečem le: kapo dol! Zdaj mi je jasno, zakaj ta pohod poteka čisto vsako leto že več kot pol stoletja.«
Načrt vzpona v letu 1966 se je porodil Anteju Mahkoti, vrhunskemu alpinistu in novinarju časopisne hiše Delo, ki je, čeprav hvaljen zaradi inovativnosti, takoj priznal, da ideja ni izvirna. Točno stoterico žensk je na ledenik Monte Rosa nekaj let prej peljal dušni pastir iz dežele, kjer imajo lila krave in najbolj okusne luknje v sirih. Vzpon, ki je bil precej podprt z vožnjo v gondolski žičnici, je župnik speljal le enkrat. Našim stotim ženskam na vrhu Triglava, takrat smo o njihovem podvigu poročali še v črno-beli tehniki, so mnogi napovedovali kratko pot. Obrnilo, shodilo po triglavskih poteh, se je popolnoma drugače. Zadnjo junijsko soboto smo vam natisnili prijavnico za novo kolono pogumnih izžrebank, do konca meseca sledita še dve, hkrati so odprte prijave prek našega posebej za ta namen odprtega spletnega mesta.
Še eno lansko izjavo vam natisnemo, ki jo je povzela po koncu pohoda Katja Nose Sabljak iz Ivančne Gorice: »Kdor reče, da se Triglav lahko osvoji brez predhodnih priprav in nasvetov, se pošteno heca. Vzpon ni enostaven, je pa na koncu nagrajen s čudovitim razgledom.«
Gremo navzgor po dolgi poti. Na Triglav kratke pravzaprav ni, naša pa je ena najdaljših, a zato tolikanj bolj prijetna ter razgledna. Z Rudnega polja prek Jezerc in Studorskega prevala do Vodnikovega doma. Po malici iz nahrbtnika gre malce bolj navkreber čez Konjsko sedlo do Triglavskega doma Planika. Sledi daljši počitek in nato, če bodo vremenske prilike ugodne, po najbolj strmih delih naskočimo sam vrh. Drugače počakamo naslednje jutro v zavetju doma in poskušamo osvojiti cilj na dan, ko je predvidena tudi vrnitev. Pomembno: ne glede na vreme se bomo do doma Planika zagotovo povzpeli. Ne bomo vam ponudili le doživetja najvišje gore, praktično vam bomo pokazali tudi, kaj je to racionalnost, ki je v gorah nuja, ne kaprica. Hkrati vam bomo poskušali ponuditi mirnost in spokoj, ki se ju poleg v gorah občuti le še v zibelki.
Ponujamo vam prijetno in vodeno doživetje visokogorja. FOTO: Boštjan Fon
Načrt vzpona v letu 1966 se je porodil Anteju Mahkoti, vrhunskemu alpinistu in novinarju časopisne hiše Delo, ki je, čeprav hvaljen zaradi inovativnosti, takoj priznal, da ideja ni izvirna. Točno stoterico žensk je na ledenik Monte Rosa nekaj let prej peljal dušni pastir iz dežele, kjer imajo lila krave in najbolj okusne luknje v sirih. Vzpon, ki je bil precej podprt z vožnjo v gondolski žičnici, je župnik speljal le enkrat. Našim stotim ženskam na vrhu Triglava, takrat smo o njihovem podvigu poročali še v črno-beli tehniki, so mnogi napovedovali kratko pot. Obrnilo, shodilo po triglavskih poteh, se je popolnoma drugače. Zadnjo junijsko soboto smo vam natisnili prijavnico za novo kolono pogumnih izžrebank, do konca meseca sledita še dve, hkrati so odprte prijave prek našega posebej za ta namen odprtega spletnega mesta.
Še eno lansko izjavo vam natisnemo, ki jo je povzela po koncu pohoda Katja Nose Sabljak iz Ivančne Gorice: »Kdor reče, da se Triglav lahko osvoji brez predhodnih priprav in nasvetov, se pošteno heca. Vzpon ni enostaven, je pa na koncu nagrajen s čudovitim razgledom.«
Vrh smo na začetku osvajali v črno-beli tehniki. FOTO: Arhiv Delo
Gremo navzgor po dolgi poti. Na Triglav kratke pravzaprav ni, naša pa je ena najdaljših, a zato tolikanj bolj prijetna ter razgledna. Z Rudnega polja prek Jezerc in Studorskega prevala do Vodnikovega doma. Po malici iz nahrbtnika gre malce bolj navkreber čez Konjsko sedlo do Triglavskega doma Planika. Sledi daljši počitek in nato, če bodo vremenske prilike ugodne, po najbolj strmih delih naskočimo sam vrh. Drugače počakamo naslednje jutro v zavetju doma in poskušamo osvojiti cilj na dan, ko je predvidena tudi vrnitev. Pomembno: ne glede na vreme se bomo do doma Planika zagotovo povzpeli. Ne bomo vam ponudili le doživetja najvišje gore, praktično vam bomo pokazali tudi, kaj je to racionalnost, ki je v gorah nuja, ne kaprica. Hkrati vam bomo poskušali ponuditi mirnost in spokoj, ki se ju poleg v gorah občuti le še v zibelki.
