110 let najstarejše Slovenke (FOTO)

Slaba dva kilometra od Rašice na Dolenjskem, kjer se je leta 1508 rodil Primož Trubar, utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in slovstva, na terasasti planoti leži vas Opalkovo. Tam je 28. oktobra 1912 – Kranjska je bila takrat del Avstro-Ogrske – v veliki kmečki družini na svet privekala Julijana Zakrajšek. Ob petih sestrah in štirih bratih je odraščala v kraljevini, zrelost dočakala v socializmu, visoko starost pa uživa v kapitalizmu. Po podatkih wikipedije je s 110 leti in enajstimi dnevi najstarejša živeča v Sloveniji.

Vesela mladih fantov

Najbolj si želi zdravja.

Za svoja leta je čila, zgovorna, predvsem zdrava in vedno nasmejana ter urejena. Ima dober spomin za preteklost, zapomni si tudi dogodke iz sedanjosti. Tako denimo ni pozabila, da so jo aprila peljali na državnozborske volitve. »O, ja, sem še kar v redu. Ponoči večkrat vstanem, a potem brez težav zaspim. Če me ne bi bolela kolena, v hiši si pomagam z berglo, bi zagotovo še šla na sprehod po vasi. In tudi plesala,« se je z nasmehom spomnila upokojenske zabave na Turjaku, ko se je ob svoji stoletnici najprej z lahkotnimi koraki zavrtela z velikolaškim županom Antonom Zakrajškom, potem pa še s pranečakom.

Naravo in ljudi si ogleduje z balkona, takrat se s kom zaplete v živahen pogovor. Tudi na rojstni dan, ko so se po šihtu na dvorišče lučaj od hiše v Podulaki zgrnili vaški mladeniči, nastal je pravi direndaj. »Mlaj ti bodo postavili, tako kot so pred kratkim za mojo Klavdijo ob srečanju z abrahamom,« je na gnečo pokazal pranečak Toni Vintar – njegova babica je bila Julijanina sestra. »A, ja … a, ja, presenečenje torej,« se je razveselila Julijana. Z razdalje jim je pomahala in jih nekaj časa ganjena opazovala, medtem je vaški godec z umetniškim vzdevkom Kališki neutrudno vlekel meh frajtonarice, po zvočniku se ga je slišalo daleč naokoli. »Nekoč so mladi fantje mlaje postavljali v čast svojim izvoljenkam, danes pa meni. Res so pridni,« je pripomnila bolj pri sebi, a je druščina razumela sosedo Uko, kot jo ljubkovalno kličejo. »Nekdo se je pred dvema mesecema spomnil, fantje, Zakrajškova teta bo pred vsemi svetimi pribila 11. križ. Ali veste, kaj to pomeni? Da ji bomo postavili mlaj. To je najmanj, kar si zasluži,« je pojasnil Robert.

Ponosni na svojo Uko.

V naslednjih dneh je osmerica, trije Lojzi, Jože, Jure, Miha, Franc in Robert, v bližnjem gozdu posekala okoli 15 metrov visoko smreko, nato so jo obelili in po številnih horukih zasidrali na njeno mesto. Na vrhu krošnje plapolajo pisani trakovi, nekoliko nižje so pribili tablo z napisom: Julijana Zakrajšek 110 let – priporočljiva starost.

Očala le za kvačkanje in branje

Postavili so ji mlaj.

»Kako bi opisal našo sosedo? V ponos nam je, kako ne bi bila. Ej, najstarejša v Sloveniji,« je ne more prehvaliti Franc, Robert pa pristavi, da se mu je oni dan, ko je bil pri njej, malce potožila nad koleni, drugače pa, da je odlično. »Tudi v mojih kolenih, čeprav jih nesem polovico in deset let manj kot vi, zadnje čase nekaj škripa,« jo je potolažil Robert, ko sta se pomenkovala o zdravju in obujala spomine na mlada leta. Julijana se je izučila za pletiljo in se preselila v Ljubljano, kjer je vso delovno dobo in še pet let po upokojitvi delala do leta 1970. Tudi po vrnitvi v domačo hišo na Opalkovem, kjer je živela do pred petnajstimi leti, je pogosto pletla. Še zdaj rada kvačka in izdeluje različna oblačila za svoje domače, za katere je izjemna osebnost. Poročena ni bila, saj, kot je dejala, v času, ko naj bi se ljubezen porajala, to je bilo med drugo svetovno vojno, ni bilo prave priložnosti. Ima veliko pra-, prapra- in praprapranečakov, a niti ne ve natančno, koliko. »Vsi me imajo radi, to najbolj šteje,« je bila ponosna v gostišču na Škofljici, kjer so se dan po rojstnem dnevu zbrali na osrednjem slavju. »Teta, ali naj sploh, kaj in če, kje, pripravimo zabavo,« je Toni poizvedoval dva tedna prej. »Seveda,« mu je zaupala željo in za snidenje sama izbrala predmestje Ljubljane.

Kališki je igral vse popoldne.

Vsak ima svoj recept za dolgost življenja, njen pa so dobra volja in smeh ter predvsem strpnost in prijaznost. Stavi pa tudi na korenine prednikov, starši so prav tako dočakali visoko starost. Cigarete in alkohol pa proč. Dejala je, da že dolgo ob sedmih zvečer sede pred televizijo. Prisluhne poročilom, ob petkih, ko je »konec športa«, jo pritegne narodno-zabavna oddaja. Kaj pa zdravje in zdravniki? »Ne spomnim se, kdaj sem jih obiskala zadnjič, a ne Toni,« se obrne k pranečaku, pri njem in njegovi družini živi. »Od začetka epidemije je bila doma, le k frizerju smo jo peljali. Proti koroni se ni cepila, mi sorodniki, ki smo prejeli vse odmerke, pa smo po vrsti zboleli. Očala si nadene, kadar bere ali pri kvačkanju, s tem si krajša čas,« jo dopolni Toni. Tekne ji vsa hrana, ki jo med tednom dostavljajo iz Ribnice, za vikend pa kuhajo domači. »Pri obedih nisem izbirčna, le da je vsakič preveč,« pohvali kuhinjo.

Ko jo je lani ob 109. rojstnem dnevu obiskal župan dr. Tadej Malovrh, ga je povabila, da se zglasi tudi ob 110-letnici. Župan je obljubo držal, v posebno čast pa si šteje srečanje z Julijano tudi ob letu osorej.