ODPRTA RANA
13 stopnic je za Terezijo nepremagljiva ovira
Terezija Lubej ima na desni nogi že 42 let odprto rano. Za dvigalo potrebuje 3000 evrov, a jih ne more zbrati.
Odpri galerijo
Zinka je v domačem okolišu znana trgovka.
VUKOVSKI DOL – Enainsedemdesetletni Tereziji Lubej ni bilo nikoli postlano z rožicami. Zinka, kot jo kličejo prijatelji, je že celo večnost invalidka. Kljub temu je imela ob upokojitvi hvalevrednih 34 let delovne dobe, kar je glede na njen poklic trgovke in neskončne težave s spodnjimi okončinami pravi mali čudež.
Lubejeva ima namreč že 42 let odprto desno nogo (ulkus, živa rana), samo nekoliko manj je prizadeta leva. Sicer gre za dedno bolezen, saj so nekaj podobnega imeli njeni predniki, a v zadnjih letih se zaradi nje po stanovanju z berglami le stežka premika. Velika borka in duhovita ženska vse skupaj še nekako prenaša, če ne bi bilo trinajstih stopnic, ki vodijo z dvorišča v njen dom, kjer živi z možem Francem.
Zinka kljub temu ostaja presunljivo optimistična: »Lahko povem, da me do raja loči samo teh 13 stopnic,« pove. Če jih ne bi bilo, bi prišla brez težav iz hiše. »Za marsikoga je to nekaj povsem preprostega, zame pa je to pravi podvig, saj ne morem po stopnicah niti do avta, da bi me kam odpeljali.« Vse skupaj bi rešili že trije tisočaki, »a kaj ko jih nimam,« je otožna Zinka, nepopustljiva bojevnica, ki se kljub hudi travmi, kakršne nikomur ne želi, ni nikoli vdala v usodo in še vedno upa na najboljše.
Sogovornica je bila rojena v Vukovskem Dolu mami Elizabeti in očetu Francu, imela je dva brata. Živeli so skromno in si z veliko odrekanja zgradili hišo. Po uspešno končani OŠ Jarenina je kot vajenka Trgovskega podjetja Gorica Šentilj končala srednjo trgovsko šolo. V tistem podjetju se je nato zaposlila v nekoliko oddaljenem Šentilju, zato si je s prvo plačo, leta 1966, kupila Rogovo kolo in se z njim vozila v službo.
Bila je priljubljena med kupci, še posebno v Jakobskem Dolu, kjer je delala kar 23 let. Hudo ji je bilo, ko je leta 1969 ostala brez očeta, takrat se je tudi poročila, šest let pozneje ji je umrla še mama. Po dobrih 34 letih se je morala leta 2000 invalidsko upokojiti, že prej je ogromno časa preživela v bolniškem staležu, saj je bila tako rekoč najmanj trikrat na leto po en mesec v bolnišnici, kjer so si prizadevali na vse načine rešiti njeno težavo z živo rano oziroma odprto desno nogo. Žal nobeni (operativni) posegi niso bili uspešni.
»Razumem, da so me tudi v službi pogosto gledali postrani, saj spočetka niso povsem verjeli, da imam tako hude zdravstvene težave. Šele ko sem nekaterim sodelavcem in šefom pokazala rane na nogi, so me razumeli. Tudi vodstvo podjetja je takrat dojelo, da s takšno nogo pač ne morem delati, zato so mi pomagali pospešiti mojo invalidsko upokojitev. Dobivam skromno pokojnino, nekaj nad 500 evri,« nam je povedala Zinka, ki ima sicer še kopico drugih težav, denimo z odvajanjem vode. Zadovoljna je, da ji zavarovalnice krijejo vsa mogoča mazila in druga zdravila.
Pred časom je sklenila, da bo prosila za pomoč v obliki 3000 evrov za dvigalo, ki bi ji bistveno izboljšalo kakovost življenja. Doslej ni bila uspešna.
Tako rada bi namreč še kdaj prišla med ljudi, še posebno všeč ji je bilo v bližnjem Domu starejših Idila, kjer je s starostniki molila rožni venec in z njimi klepetala. Dandanes, ko jo domala vsako noč muči še nespečnost, sedi v kuhinji in piše pesmice, v zvezek, saj računalnika nima. Počasi končuje tudi avtobiografski roman »o mojem bednem življenju«, kot ga na hitro opiše.
Pomagajte Tereziji!Če želite pomagati Tereziji Lubej iz Vukovskega Dola pri Jarenini, to lahko storite na njen TRR: SI56 0440 3025 5020 645, odprt pri Novi KBM.
Lubejeva ima namreč že 42 let odprto desno nogo (ulkus, živa rana), samo nekoliko manj je prizadeta leva. Sicer gre za dedno bolezen, saj so nekaj podobnega imeli njeni predniki, a v zadnjih letih se zaradi nje po stanovanju z berglami le stežka premika. Velika borka in duhovita ženska vse skupaj še nekako prenaša, če ne bi bilo trinajstih stopnic, ki vodijo z dvorišča v njen dom, kjer živi z možem Francem.
Zinka kljub temu ostaja presunljivo optimistična: »Lahko povem, da me do raja loči samo teh 13 stopnic,« pove. Če jih ne bi bilo, bi prišla brez težav iz hiše. »Za marsikoga je to nekaj povsem preprostega, zame pa je to pravi podvig, saj ne morem po stopnicah niti do avta, da bi me kam odpeljali.« Vse skupaj bi rešili že trije tisočaki, »a kaj ko jih nimam,« je otožna Zinka, nepopustljiva bojevnica, ki se kljub hudi travmi, kakršne nikomur ne želi, ni nikoli vdala v usodo in še vedno upa na najboljše.
Tri mesece na leto v bolnišnici
Sogovornica je bila rojena v Vukovskem Dolu mami Elizabeti in očetu Francu, imela je dva brata. Živeli so skromno in si z veliko odrekanja zgradili hišo. Po uspešno končani OŠ Jarenina je kot vajenka Trgovskega podjetja Gorica Šentilj končala srednjo trgovsko šolo. V tistem podjetju se je nato zaposlila v nekoliko oddaljenem Šentilju, zato si je s prvo plačo, leta 1966, kupila Rogovo kolo in se z njim vozila v službo.
Če ji zavarovalnice ne bi krile mazil in drugih zdravil, bi bilo še huje.
Bila je priljubljena med kupci, še posebno v Jakobskem Dolu, kjer je delala kar 23 let. Hudo ji je bilo, ko je leta 1969 ostala brez očeta, takrat se je tudi poročila, šest let pozneje ji je umrla še mama. Po dobrih 34 letih se je morala leta 2000 invalidsko upokojiti, že prej je ogromno časa preživela v bolniškem staležu, saj je bila tako rekoč najmanj trikrat na leto po en mesec v bolnišnici, kjer so si prizadevali na vse načine rešiti njeno težavo z živo rano oziroma odprto desno nogo. Žal nobeni (operativni) posegi niso bili uspešni.
»Razumem, da so me tudi v službi pogosto gledali postrani, saj spočetka niso povsem verjeli, da imam tako hude zdravstvene težave. Šele ko sem nekaterim sodelavcem in šefom pokazala rane na nogi, so me razumeli. Tudi vodstvo podjetja je takrat dojelo, da s takšno nogo pač ne morem delati, zato so mi pomagali pospešiti mojo invalidsko upokojitev. Dobivam skromno pokojnino, nekaj nad 500 evri,« nam je povedala Zinka, ki ima sicer še kopico drugih težav, denimo z odvajanjem vode. Zadovoljna je, da ji zavarovalnice krijejo vsa mogoča mazila in druga zdravila.
Piše pesmi in končuje roman
Pred časom je sklenila, da bo prosila za pomoč v obliki 3000 evrov za dvigalo, ki bi ji bistveno izboljšalo kakovost življenja. Doslej ni bila uspešna.
2000. se je invalidsko upokojila.
Tako rada bi namreč še kdaj prišla med ljudi, še posebno všeč ji je bilo v bližnjem Domu starejših Idila, kjer je s starostniki molila rožni venec in z njimi klepetala. Dandanes, ko jo domala vsako noč muči še nespečnost, sedi v kuhinji in piše pesmice, v zvezek, saj računalnika nima. Počasi končuje tudi avtobiografski roman »o mojem bednem življenju«, kot ga na hitro opiše.
