140 let naše prve poklicne pisateljice

LJUBLJANA – Pred dnevi je minilo 140 let, kar se je v Ljubljani rodila Zofka Kveder. Odraščala je v Loškem Potoku, kjer je bila pri roditeljih pogosto tepena. Po šoli pri uršulinkah je le še čakala na priložnost, da ubeži nasilju pobožnjaške matere in pijači vdanega očeta. V službi pri odvetniku in politiku Ivanu Šušteršiču so ji prepovedali pisati, še posebno za liberalne liste, zato jo je hrepenenje po svobodi in pisateljski uveljavitvi odpeljalo v svetovljansko odprti Trst. Delala je pri časniku Edinost in prvem ženskem listu Slovenka, kjer je le slab mesec, preden je dopolnila dvajset let, dočakala objavo prve črtice.

Cankar jo je podprl

Želji, da bi kot ena redkih žensk v svojem času doštudirala, se je morala Zofka Kveder v boju za golo preživetje odreči. Leta 1900 se je preselila v Prago in se zapisala negotovemu, za žensko tedaj še bolj kot za moškega – spomnimo na sodobnika Ivana Cankarja – tveganemu pisateljskemu poklicu. Tam je sama založila svoj knjižni prvenec, zbirko črtic Misterij žene.
Številni odmevi javnosti in kritike so bili odklonilni, celo sovražno nestrpni. Mnogi so se zgražali, češ, kako lahko tako mlada ženska piše in sodi o rečeh, ki jih sploh ne bi smela poznati, in si povrhu še drzne obtožujoče upirati prst v moške, patriarhalne popolne družinske gospodarje. Ivan Cankar se je porogljivo odzval na večinoma nepodpisane kritike, češ da je knjiga dosegla nepričakovan uspeh, saj ji je kot še nobeni prej uspelo zbrati na istem bregu sicer vedno sprte liberalce in klerikalce. Kvedrovo je imenoval »našo edino pisateljico«, saj vse pred njo »v svojem pisateljevanju niso bile ženske; tapljale so večji del pohlevno po cesti, izhojeni od širokih moških podplatov.«
Pa tudi sama pisateljica se ni dala: »Ni me sram iskati resnice in naj je še tako grda in ostudna,« je odgovarjala. »Ne mašite si oči in ušes, s tem ne pomagate ne sebi ne drugim. Dokažite mi, da je laž, kar pišem, in molčala bom. Sramovati pa se mi ni treba, da skušam iskati resnico povsod … Mislila in govorila bom, dokler mi bo mogoče.« Odločno in ponosno se je postavila po robu celo Antonu Mahniču, vrhovni avtoriteti katoliškega tabora, ki je menil, da mora ženska v javnosti molčati, saj »ne učenih, ampak blagih, ponižnih, sramežljivih žensk nam je treba …«

Hčerina nenadna smrt

Leta 1906, tri leta po poroki – civilni, kar je bilo prav tako v nasprotju z veljavno prakso – s hrvaškim pesnikom Vladimirjem Jelovškom, se je Zofka preselila v Zagreb, kjer so bile v središče njenega sveta hčerke Vlada, Vladka, rojena še v Pragi, nato Mitka ter nazadnje Mira, Mirica. Poleg materinske ljubezni jim je kot pisateljica posvetila mnoge svoje najlepše strani o vedrih in srečnih pa tudi tragičnih trenutkih ob Vladkini nenadni smrti.
Tik pred svetovno vojno se je pisateljica, ki se – tudi nenavadno za tedanje čase – ni odrekla svojemu priimku, poročila še drugič, s politikom in publicistom Jurajem Demetrovićem. V knjigi Enajst novel je hrvaškim bralkam in bralcem, ki so že poznali njeno zavzemanje za ženske pravice, razkrila svojo življenjsko pot: »Spoznala sem revščino in lakoto, a zdravje in moj nezlomljivi optimizem sta mi pomagala prenesti vse hude dni življenja. Kakor malokatera ženska sem okusila strup obrekovanja in krivičnih žalitev, vendar mi je dala usoda na srečo širok in močan hrbet ter ponosno srce. /…/ prepričala sem se, da človek svoje sreče ne sme spravljati v odvisnost od tega, kar o njem mislijo drugi ljudje. Pisateljica sem z dušo in s telesom, morda bolj v svojem lastnem življenju, v svojem mišljenju, v domišljiji, ki jo človek razpreda sam zase – kakor v tistem, kar pišem.«

Bila je tudi mentorica

Roman Njeno življenje, najpomembnejše delo Zofke Kveder, temelji na naturalistični doktrini o usodnem vplivu dednosti in okolja. Prelomen je bilo tudi zato, ker pisateljica poslej skoraj ni več pisala v slovenščini. Zagotovo pa bi zapustila še več sledi, ne le na literarnem področju, če po številnih burnih scenah duševno zlomljena, tik preden si je konec leta 1926 v Zagrebu pri 48 letih sama vzela življenje, ne bi zažgala za dva zaboja dnevniških zapiskov in rokopisov.
Zofka Kveder se je v slovensko kulturno preteklost z velikimi črkami zapisala tudi kot mentorica. Do prve svetovne vojne je namreč urejala Domačega prijatelja, pravzaprav reklamno glasilo, ki ga je za svojo kavo in različna živila v vseh »avstrijskih« jezikih v Pragi izdajal češki tovarnar František Vydra. Urednica mu je, čeprav je bil namenjen pospeševanju prodaje, dala obeležje revije, v kateri so dobila priložnost številna poznejša velika literarna imena. Poleg Cvetka Golarja, Rudolfa Maistra, Ivana Prijatelja, Josipa Vidmarja in Manice Komanove tudi France Bevk in Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Avtor Solzic in Doberdoba je zapisal, da se je več kot v raznarodovalni utrakvistični dvorazrednici, po kateri ni znal ne slovensko ne nemško, naučil iz mohorjanskih knjig in iz Domačega prijatelja, ki je prihajal v hišo z Vydrovo kavo.