40 let kasneje: tega gotovo niste vedeli o Titovi smrti

Umrl je naš Tito, Tito est mort, President Tito died, je le par naslovov domačih in tujih medijev, ki so na današnji dan pred natanko 40 leti objavili planetarno novico, da je v 88. letu starosti umrl dosmrtni predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito, krajše maršal Tito.
 

Najbolj zaupal Slovencem

Zbolel je konec leta 1979, zadnje silvestrovanje je preživel v rezidenci v Karadžordževu, kjer je bil vidno utrujen in se je politični vrh že odločal, kam naj bi šel na zdravljenje, ali v novozgrajeno vojno bolnišnico VMA v Beograd ali v Ljubljano. V nekem dokumentarcu je neposredna priča povedala, da je Tito najbolj zaupal Slovencem, tudi zato se je januarja 1980 šel zdravit v klinični center v Ljubljano k staremu prijatelju, partizanskemu zdravniku dr. Bogdanu Breclju, ki je bil, mimogrede, najstarejši zdravnik in predsednik zdravniškega konzilija.


Med štirimesečnim zdravljenjem so na pomoč poklicali takrat najboljša svetovna strokovnjaka, ameriškega zdravnika Michaela DeBakeyja ter sovjetskega dr. Marata Knjazeva, a operacija ni bila uspešna, zato so mu morali amputirati levo nogo, v kar sta ga menda prepričala šele sinova Mišo in Žarko. Po operaciji se mu je stanje nekoliko izboljšalo. Takrat so mediji objavili, da je začel delno opravljati redne predsedniške posle, kar pa je bila v resnici socialistična retorična figura. Tito že več let ni imel niti v rokah in je bolj bival s svojo ikono, ki je bila, kot se je pozneje izkazalo, za skupno državo ključna.


Na posnetku obiska pri ameriškem predsedniku Jimmyju Carterju leta 1978 ga komentator pospremi z besedami, da je Tito še vedno čil in vodja Jugoslavije, ključni igralec za mir v Evropi ... in poleg Churchilla, Roosevelta in Stalina edini še živeči gigant druge svetovne vojne. Zanimivo, komentatorji ameriških televizij so ga takrat imenovali predsednik, medtem ko so ga leta 1971 na obisku pri Richardu Nixonu, ko je v Beli hiši kadil cigaro, imenovali diktator.
 

Benevolentni diktator

Zgodovinarji se nekako strinjajo, da je Tito seveda nesporno bil diktator, toda t. i. benevolentni diktator, ki je državo po sporu s Stalinom leta 1948 odprl na Zahod, sledila je splošna amnestija za politične zapornike in razmere so se izboljšale. To pa seveda ne pomeni, da nekateri niso še naprej trpeli na Golem otoku ali bili preganjani. Kar nekaj jih je še sredi šestdesetih moralo zapustiti domovino pred dolgo roko partije.

Tito je umrl 4. maja 1980 pet minut pred tretjo uro popoldne zaradi gangrene, komaj tri dni pred 88. rojstnim dnem.


Oblast je novico objavila nekaj minut pred sedmo zvečer, ko so prekinili film, tega se le bledo spominjam. A ostalo mi je nekaj drugega. Igrali smo se na travniku pred hišo, ko so naenkrat vse matere, sosede, stopile na balkon in nas začele klicati: »Takoj domov.« Njihov glas je bil tokrat drugačen, brezkompromisen. Nekaj smo še prosili v slogu: »Samo še malo ...« Ampak odgovor je bil jasen: »Neee, takoj domov!«

Na stadionu Poljud v Splitu sta igrala nogometno tekmo večna rivala Hajduk in Crvena zvezda iz Beograda. Ko so objavili novico, so sodniki v solzah tekmo prekinili in petdesettisočglava množica je zapela Druže Tito, mi ti se kunemo. Nam, Slovencem pa je žalostno vest po televiziji sporočil eden najboljših slovenskih TV-napovedovalcev vseh časov, legendarni Tomaž Terček.

Večji del prebivalstva Jugoslavije je ključavničarja slovenske matere in hrvaškega kmeta iz Kumrovca, kjer je mali Joža preživljal otroštvo in je bila o tem napisana knjiga za otroke nižjih razredov, častilo kot nespornega voditelja in odrešitelja. Drugi del, ki je imel s komunisti in revolucionarji slabo oziroma tragično izkušnjo v okviru medvojnega dogajanja in zlasti povojnih pobojev, je moral pod pretnjo zapora skrivati bolečino in polnih 35 let molčati.
 

Prazna krsta

Že naslednji dan, 5. maja, je modri vlak iz Ljubljane v Beograd pripeljal le prazno zaprto krsto. Na njej je bil le zlati ognjeni grb Jugoslavije, ki ga je izdelal eden naših najboljših kovinopasarjev, danes 72 -letni Janez Vidic z Dol pri Krašcah, ki se tega dobro spominja: »K meni je prišel gospod iz notranje uprave in iz žepa potegnil velik kovanec z jugoslovanskim grbom in vprašal: 'Lahko to izdelate reliefno v izmeri 20 krat 20 centimetrov?'« Dejal sem, da lahko. Več glav je pogledalo grb, nato me je možakar odpeljal na Žale. Takrat sem vedel, za kaj gre. Ko sem opremil krsto, me je prijazen možakar peljal domov ter naročil: »Nikjer nisi bil, nič delal, nič videl, nič slišal.« Da je krasil in opremil krsto za maršala Tita, je ženi razkril šele, ko sta na televiziji gledala, kako jo nalagajo na vlak. A bila je prazna.

Pravo Titovo truplo so v Beograd prepeljali z vojaškim helikopterjem. Tudi na Dedinju so ga dvakrat pokopali, prvič 8. maja pred vso svetovno politično elito, ko so grob pokrili z leseno imitacijo kamnitega bloka, in drugič istega dne ponoči, ko so ga zabetonirali in nanj položili devettonski sarkofag.


Pogreba se je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov. Predsednik, vojskovodja, diktator, zločinec, državnik in predlagan za Nobelovo nagrado za mir ..., kako gre to skupaj? Za poboje domobrancev je dobro vedel oziroma jih celo ukazal. Dejstvo je, da so politična merila očitno drugačna od strogo etičnih in moralnih.
 

K Otonu Župančiču po nasvet

Churchillov medvojni odposlanec k vrhovnemu štabu, škotski aristokrat Fitzroy MacLean, je priznal, da mu je bilo že pri prvem srečanju s Titom na neki jasi sredi gozdov jasno, da je nesporni vodja. »At first moment ... He was a leader. There was no doubt about that!« (Na prvi trenutek se je videlo, da je vodja. Nobenega dvoma ni bilo o tem).


Morda je vredno vedeti, s kom se je obkrožil. Na eni strani pesnik in filozof ter eden najbolj sposobnih partizanskih poveljnikov Koča Popovič, vrhunski intelektualec s pariške Sorbone. Črnogorec Milovan Đilas, pozneje disident, ki je v zaporu prevedel Johna Miltona, Paradise Lost, Izgubljeni raj, po mnenju slovenskega prevajalca Marjana Strojana je to eno najzahtevnejših angleških besedil in še danes najboljši prevod v srbski jezik. Đilas je spomnil, da Tito ni bil politični strateg, imel pa je izjemen občutek za ljudi, kako se znajti v situaciji. Hrvaški politik Vladimir Velebit pa je dejal: »Morate vedeti, da je bil Tito nečimrn tip.«

A kakor koli se bere čudno, je rad slišal, kaj porečejo drugi. Ko je leta 1948 nastal spor s Stalinom in je bil v veliki stiski, je na Bled poklical Otona Župančiča in ga vprašal za mnenje.