400 do 900 evrov: redkim županom so kvačkani grbi predragi (FOTO)

Kot je znano, je 211 ljubiteljic in en ljubitelj (Ivan Halec, rojen v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, ki je izdelal grb občine Cankova) kvačkanja že 15. septembra 2021 začelo in konec minulega leta večinoma končalo vseslovenski projekt Slovenija kvačka.

Angela Topolinjak iz Ormoža je kvačkala grb občine Križevci in ga izročila županu Branku Belcu.

Zanimivo akcijo, namenjeno tudi zaznamovanju 30-letnice samostojnosti Slovenije, je organiziral Zavod Ustvarjalno srce, in sicer na pobudo Jadranke Smiljić, ene od dveh Korošic, ki sta se lani z 28-urnim kvačkanjem vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov. Tokrat je po slovenskih domovih nastalo 212 občinskih grbov ter še veliko več različnih izdelkov, kar je prineslo promocijo kvačkanja pri nas in tudi v svetu, saj se naše kvačkarice s svojim projektom potegujejo celo za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov.

Prihaja Slovenija kvačka 2

Vseh 212 občinskih grbov v projektu je v enaki velikosti, 140 krat 180 centimetrov. Za en grb je bilo potrebnih povprečno 100 ur kvačkanja in zaključnega šivanja ter najmanj 2,5 kilograma slovenske volne, ki jo izdelujejo v tovarni v Majšperku. Glede na težavnost grbov je uspelo nekaterim delo opraviti prej, nekateri pa so porabili bistveno več ur. Kakor koli že, uspeh projekta je skupinski dosežek marljivih žensk in enega moškega, ki naj bi Sloveniji prinesel nov Guinnessov rekord z naslovom Svetovno največja kolekcija kvačkanih grbov. Sicer pa, kot poudarja pobudnica projekta Smiljićeva, končni izdelek je še dodatno povezal vse slovenske občine in prinesel prepoznavnost zgodovinske tematike širši javnosti, tudi zunaj meja naše čudovite dežele.

Vodja projekta Jadranka Smiljić je ponosna na dosežek kvačkaric in enega kvačkarja.

Končni dom naj bi ročno izdelane umetnine našle v prostorih posameznih občin, saj bi jih morali župani in županje dobiti v zahvalo za finančno pomoč pri izvedbi projekta. Žal nekaj županov ni prevzelo grbov, do konca septembra je bilo predanih »le« 168 od 212.

Na severovzhodu Slovenije naj ne bi bilo težav, saj, kot so nam potrdili na veliki večini občin, so se vsi držali dogovorov. Večina nam ni hotela povedati, kakšna je bila cena narejenih grbov, a po neuradnih podatkih so bili nekateri manj, drugi bolj radodarni in je cena umetnine znašala od 300 do 600 evrov, uradna cena pa naj bi bila še nekoliko višja, povprečno med 400 in 900 evri. Kvačkarice so sicer prostovoljke, kar pomeni, da so delale brezplačno in ne pričakujejo plačila, a jim je zavod namenil nagrado in unikatni izdelek. Plačilo občin je nujno zaradi vseh stroškov.

Simljićeva nam je zatrdila, da so zelo zadovoljni z narejenim, zaupala nam je tudi, da so uspešno registrirali blagovno znamko Slovenija kvačka in čisto potiho in počasi pripravlja nov izziv Slovenija kvačka 2. »Še vedno nestrpno čakamo odgovor od Guinnessa in ne vem, kje se zatika, zakaj še niso odgovorili. Sanjam samo še o tem, saj bi res rada to zaključila in res si želim Guinnessa. Uradno imamo prodanih 168 grbov, a se še ne damo in bomo naredili vse, da v vsaki občini stoji okvirjen grb njihove občine. Glede denarja ne vem, ali smem govoriti, a ti podatki so vendarle javni, če smo vse delali prek e-računov. Povprečje je okoli 500 evrov, kar je minimalni znesek za pokritje stroškov tako velikega projekta. Izzivi so bili že med pridobivanjem kvačkaric, potem pri izdelavi načrtov, pri pridobivanju veliko volne, pri izdelavi grbov so imeli nekateri velike težave. Izziv je bil dobiti vse grbe nazaj, denimo kako vse izdelke poslikati in posneti za Guinnessa. Največji izziv je bil seveda prodati vse grbe županom,« pravi mati kvačkanja grbov.

V čakanju na rekord

Jadranka Smiljić dodaja, da so občine pred začetkom obvestili o izvedbi projekta in se tedaj nobena občina ni odločila, da ne bo sodelovala. »Tako nas zdaj odzivi nekaterih občin presenečajo in seveda žalostijo. Ampak se ne damo. V 168 občinah krasijo stene unikatne kvačkane umetnine. Z gotovostjo lahko rečem, da je projekt uspel, da smo s prejo in kvačko povezali Slovenijo, da širimo ljubezen do kvačke in do ročnih del in, ja, lahko rečem z velikim ponosom, da nam je tudi finančno uspelo nemogoče. Saj veste, kaj pravimo, najhujši greh v Sloveniji je uspeti,« pravi sogovornica in še: »Meni so se sanje uresničile. Guinness pa bo pomenil tisto češnjo na vrhu sadne kupe.«

Pojasnila nam je, da so v zavodu določili ceno izdelka glede na dejanske stroške, in ti za tak megalomanski projekt niso bili majhni; od stroškov organizacije do stroškov za vpis podviga v Guinnessovo knjigo rekordov, marketinga, izdelave spletne strani, na kateri je opisan vsak grb in predstavljena vsaka kvačkarica (vsaka občina ima tudi povezavo do svoje spletne strani), materiala in izdelave virtualnega muzeja 3D Slovenija kvačka. Ob vsem tem jo preseneča, da nekateri župani, celo iz večjih, mestnih občin, ponudijo za to umetnino 200 in celo manj evrov. »Za tako dragoceni izdelek ponuditi tako majhen znesek? S tem se zavod ne more strinjati. To ni spoštljivo niti do dela izvajalke niti do mojega dela, konec koncev ni pravično niti do drugih občin, ki so grbe odkupile po pošteni ceni. Marsikateri smo prisluhnili in se pogajali za ceno,« dodaja vodja projekta.

O svojem delu je spregovorila tudi znana gospodinja in aktivistka, predsednica Društvo gospodinj Juršinci Romana Hrga, ki prihaja iz Dragoviča in je kvačkala grb občine Gornja Radgona. Mama treh otrok in babica šestih vnukov je po poklicu medicinska sestra, a je zaposlena doma kot sirarka na živinorejski kmetiji. Njen delovnik je, kot pravi, zapolnjen v celoti in kvačkanje je tisto, ki jo sprošča in s katerim sklene naporni dan na kmetiji in v sirarni ter tudi v vaških društvih. Na projekt se je prijavila, ker ji je to predstavljalo »nov izziv, poleg tega pa ima ta projekt dobrodelno noto«. Dokaj hitro je končala grb občine Gornja Radgona ter ga brez težav predala tamkajšnjemu županu Stanislavu Rojku, tako da zdaj krasi stene njegovega urada.