470 let slovenske knjige in Slovencev

Brez dela, ki mu je Primož Trubar posvetil vse svoje življenje, nas Slovencev ne bi bilo! O tem, kako bi se imenovali in kakšen jezik bi govorili ljudje na naših tleh, če se ne bi zgodilo, kar se je, lahko le ugibamo.
Trubar je rojake, ki na omejenem prostoru govorijo in razumejo sorodna narečja skupnega jezika, pred 470 leti prvi nagovoril z Lubi Slovenci. Uvrščal jih je v večjo družino Slovanov, danes veljavno razumevanje narodne in z njo povezane jezikovne pripadnosti pa se je uveljavilo šele 350 let pozneje, s programom Zedinjene Slovenije.

Najzaslužnejši za Trubarjevo odločitev, da prevede iz latinščine v svoj jezik temeljna besedila krščanske vere, je bil tržaški škof Bonomo. Ko je Primož po šolanju na Reki in v Salzburgu prišel v njegovo palačo pod cerkvijo sv. Justa, je imel komaj dvanajst let. Pri razgledanem, tudi za reformne nauke dovzetnem nekdanjem diplomatu je dobil vrhunsko humanistično in teološko izobrazbo.

France Kidrič, eden prvih raziskovalcev Trubarjeve zapuščine, je menil, da je bil mladenič gotovo očaran, ko je njegov učitelj postavljal »slovenščino v isto vrsto z latinščino in nemščino ter razlagal Vergilija, Erazma in Kalvina tudi po slovensko. Mogoče je Trubarja tudi opozarjal, koliko bi koristil slovenskemu dušnemu pastirstvu mož, ki bi dvignil slovenski jezik do časti pismenega jezika.«
 

Večni begunec

Pri Bonomu je Trubar spoznal mnoge velike duhove tedanje Evrope in se srečal z idejami o nujni prenovi notranjega ustroja Katoliške cerkve. Njegovo življenje so poslej še bolj zaznamovali nenehna potovanja in selitve, kar je bilo s konjem in vozom v 16. stoletju naporno in nevarno. Pred preganjalci je bežal na Nemško, kjer je pisal in tiskal svoje knjige, in se, kadar so se razmere umirile, vračal v Ljubljano. Po letu 1565, ko je moral spet bežati, se ni več vrnil. Umrl je – večni begunec, migrant, kot bi mu rekli danes – 29. junija 1586 daleč od doma, v Derendingenu, kjer so ga z vsemi častmi položili k poslednjemu počitku.

Ta dejstva ostajajo, pojavljajo pa se tudi nova odkritja o Trubarjevem življenju. Na primer, da morda ni bil rojen leta 1509, kot piše v starejših virih, temveč že leto prej ali leto pozneje. Podobno je z dnevom rojstva, glede rojstne hiše – nekateri so že prej dvomili, da je Temkov mlin pravi naslov – je vztrajni preučevalec starih listin Boris Golec potrdil, da gre v resnici za bližnji Šklópov mlin. Primožev oče Mihelj, je še ugotovil Golec, »v številnih urbarskih omembah nikoli ni naveden kot Trubar, temveč dosledno kot Mull(n)er, kar je bila prvotno poklicna oznaka in iz nje izpeljano lastno ime Malnar, saj ni bil iz Trubarjevega rodu, temveč le oženjen z Jero Trubar«. Primož se je za materin priimek odločil šele v šolah.

Temkov mlin je bil sredi 80. let prejšnjega stoletja preurejen v spominski muzej in z vasjo Rašica razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik. Kljub novim ugotovitvam je s pripadajočimi objekti kot prizorišče kulturnih dogodkov ohranil ime Trubarjeva domačija.
 

Izmišljeno ime Jernej Škrjanc

Bolj osupljivo je bilo odkritje, da prvi dve Trubarjevi knjigi nista bili, tako kot govori spominska plošča v Tübingenu, natisnjeni pri tamkajšnjem tiskarju Ulrichu Morhartu, temveč da ju je leta 1550 brez imena in letnice natisnil Peter Frentz v Schwäbisch Hallu. Kot je leta 2013 pisal jezikoslovec Kozma Ahačič, se je torej on in ne Morhart skril za izmišljenim imenom Jernej Škrjanc s Sedmograškega.


Katekizem, Catechismus, ki je nastal med Trubarjevim službovanjem v Rothenburgu ob Tauberi, je avtor podpisal s psevdonimom Domoljub ilirski, Philopatridus Illyricus. Ker je stežka dobiti tiskarja, je izrabil priložnost in dal natisniti še Abecednik, Abecedarium, vsega 16 strani obsegajoč priročnik za učenje branja. Obe deli sta bili z nekaj spremembami leta 1555 ponatisnjeni v latinici. Ohranjeni izvodi vseh štirih tiskov so shranjeni samo na Dunaju, v ljubljanski NUK pa se ponašajo s primerkom Katekizma 1555.

Tudi sam Trubar se je zavedal pomena svojega dela. Leta 1561, ko je v Urachu na Bavarskem vodil biblični zavod, je ponosno zapisal: »Odkar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej nikoli ni pisal, še manj pa tiskal.« Toda vedel je tudi, da samo s knjigami, četudi je natisnjena beseda trajnejša od govorjene, ne bo mogel pomagati večinoma nepismenemu slovenskemu prebivalstvu Kranjske, Koroške, Štajerske ter Goriške in Trsta. Zato se je ob vsem drugem delu odločno lotil tudi urejanja šolstva na Slovenskem.


Kakšen je bil tedaj položaj izobrazbe na Kranjskem, priča pismo, ki sta ga Trubar in Sebastijan Krelj, avtor Otročje biblije, leta 1565 pisala v Krško Adamu Bohoriču, sestavljavcu prve slovnice slovenskega jezika:
»Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe.« Temu uvodu je sledilo povabilo, saj sta pisca vedela, da je Bohorič, ki je nekaj let že vodil šolo, pravi mož za takšno nalogo. Posebno, ker so »prvaki naše dežele dobrohotno obljubili in določili denarno pomoč za ustanovitev javne šole tu v Ljubljani /…/ Zato te srčno vabim o prvi priložnosti k nam v Ljubljano, da se, če se ti bo zdelo, pogovorimo in odločimo s teboj o nadrobnostih …«


Sam Trubar v ljubljanski šoli ni mogel delovati, saj so ga kmalu znova izgnali, je pa organiziranju šolstva namenil svoje pomembno delo Cerkovno ordningo. Raziskovalec Trubarjevega dela Mirko Rupel je menil, da njegova »skrb za slovensko šolstvo in za slovenske študente ni nastala samo iz cerkvenih potreb, temveč tudi iz njegove kulturne zavesti. Samo človek s tako zavestjo si je lahko tako nesebično prizadeval za osnovno in srednjo šolo na Slovenskem pa tudi za izobrazbo svojih rojakov na tujih univerzah.«