50 jajc za vrh Triglava
Letos mineva 135 let od dneva, ki ga v vasicah pod Triglavom, na Dovjem, v Mojstrani, Belci in Zgornji Radovni, ne bodo nikoli pozabili. Leta 1889 so v Parizu postavili Eifflov stolp, v Neaplju so spekli prvo pico margerito, v San Franciscu je začel delovati prvi glasbeni avtomat juke-box, v župnišče na Dovjem pa se je konec poletja z Dobrave pri Kropi preselil nov duhovnik, ki se je nato med službovanjem v teh krajih z zlatimi črkami vpisal v zgodovino Slovencev. To je bil Jakob Aljaž, velik domoljub, vizionar, skladatelj, graditelj planinskih koč in planinskih poti ter ljudski človek, ki so ga imeli vsi radi.
Že kmalu po prihodu na novo delovno mesto se je začel boriti za slovenski obraz naših gora. Te so si v tistem času lastili Nemci in na veliko gradili nemško označene poti in koče, v katerih slovensko govoreči planinci niso bili dobrodošli. Aljaža je to tako jezilo, da je začel na lastno pobudo graditi slovenske koče in nadelovati slovenske poti s slovenskimi napisi, med njimi Aljažev dom v Vratih ter Triglavski dom na Kredarici, ter zavarovane planinske poti med Malim in Velikim Triglavom ter Tominškovo pot iz Vrat na Kredarico. S tem je tako močno zaznamoval zgodovino naše države, da bo za vedno ostal v našem spominu kot prvoborec, ki je izbojeval največjo bitko v slovenski planinski zgodovini.
Mladi so za vkup, je vedno govoril, in če sta bila fant in dekle že polnoletna, je kar na svojo roko opravil oklice in s tem prepričal starše.
Klečal pred stolpom in jokal
Njegov največji dosežek je bil odkup 16 kvadratnih metrov velikega vrha Triglava. Od občin Dovje in Mojstrana je zemljišče kupil za ceno enega goldinarja, za kar se je takrat lahko kupilo 10 litrov mleka ali 50 jajc, s tem simboličnim nakupom pa je preprečil Nemcem, da bi si prisvojili tudi vrh našega očaka, in zagotovil, da je lahko zgradil stolp, ki je tako postal pomemben branik slovenstva.
Stolp je sam narisal, in sicer je dimenzije in obliko začrtal s kredo na tleh v svoji sobi, njegov mladostni prijatelj Anton Belec iz Šentvida v Ljubljani pa je po njegovem načrtu izdelal posamezne kose, težke od 15 do 20 kilogramov. Šest nosačev je en teden nosilo posamezne kose na vrh Triglava, nato jih je mojster Belec 7. avgusta 1895 v petih urah sestavil.
Dva tedna kasneje je sledilo slavnostno odprtje stolpa, ki ga je Aljaž lastniško prepisal na Slovensko planinsko društvo (SPD). Nad odprtjem stolpa je bil triglavski župnik tako ganjen, da je pokleknil predenj, ga s solznimi očmi objel in zapel pesem, ki jo je pred tem sam uglasbil – Oj, Triglav, moj dom.
Aljaž, ki se je rodil kot šesti od desetih otrok v Zavrhu pod Šmarno goro, se je že od otroštva navduševal nad glasbo. Kot študent je bil pevovodja več zborov in je uglasbil precej pesmi. Ne le Oj, Triglav moj dom, tudi Gregorčičevo Soči. Manj znano je, da je prav on prvi prevedel znamenito božično pesem Sveta noč.
Stolp je bil trojanski konj
Kot je zapisal Dušan Škodič v knjigi Triglav je naš, je Aljaž z gradnjo stolpa dobesedno matiral Nemce: »Ko so v slovenskem časopisju vzniknile vesti o uspešni postavitvi stolpa, je med Nemci zavrelo, saj so dejanje dojeli kot neposreden napad na svojo lastnino. Verjetno niti niso dojeli, da jih je župnik s preprosto potezo matiral. Aljaževa genialna zamisel na vrhu Triglava zgraditi stolp je bila trojanski konj.«
Na svojo roko poročal zaljubljene
Aljaža so prebivalci vzljubili že kmalu po prihodu na Dovje, kjer je ostal celih 38 let, vse do smrti. Ni bil le njihov dušni pastir in borec za slovenstvo v gorah, ampak se je boril tudi za boljše življenje v dolini. Tako je bil pobudnik gradnje vodovoda in kulturnega doma, ustanovitelj dovškega prosvetnega društva, prenovil je župnišče in cerkev sv. Mihaela. Mnogo generacij domačinov se ga je še dolgo po njegovi smrti spominjalo po njegovi nepogrešljivi leseni popotni palici, s katero je bil vedno na poti. Če ni bil kje po svetu, za prižnico ali v hribih, je rad posedel z vaščani ali planinci ter z njimi kramljal o vsem mogočem.
V Planinskem vestniku leta 1989 v članku z naslovom Dovžani smo imeli izjemnega moža je France Voga zapisal, da je bil Aljaž zelo priljubljen med ljudmi, saj je bil človeški, razumevajoč in strpen: »Rad je imel vsako stvar na svojem mestu, zato je takoj stopil k vsakemu, ki je 'hodil v sosedovo zelje', in ga dal v red, a še rajši je posredoval, kadar starši komu od mladih niso pustili, da bi se poročil. Mladi so za vkup, je vedno govoril, in če sta bila fant in dekle že polnoletna, je kar na svojo roko opravil oklice in s tem prepričal starše. Aljaž ni z ljudmi kontaktiral samo s prižnice; bil je med njimi, na cesti, v gostilni, v društvenem domu, v Vratih, na Triglavu, vedno in povsod se je gibal med ljudmi. Prav zato so ga vzeli za svojega, mu ob vsaki novi zamisli stali trdno ob strani in mu po svojih močeh pomagali k realizaciji njegovih idej.«
Ponosno zre na Triglav
Ob stoti obletnici njegovega prihoda na Dovje so v njegovo čast postavili spomenik, ki prikazuje Aljaža, kako ponosno zre proti Triglavu, v župnišču pa so uredili njegovo spominsko sobo. Njegova popotna palica je shranjena v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, vsako leto na Dovjem in v Mojstrani ob koncu avgusta potekajo Aljaževi dnevi.
Triglavski kralj Matjaž
Nekoč se je dovški župnik s svojimi župljani odpravil na Dunaj. Za to priložnost se je oblekel v narodno nošo in kasneje takole opisal dogodivščino: »Leta 1908 sem bil pri jubilejnem slavnostnem sprevodu na Dunaju s 30 dovškimi dekleti in fanti, tudi jaz v narodni kmetski obleki kot starešina 'ofceti' pri 'Zlatorogu'. Nesli smo gamsa (zlatoroga) pozlačenega na visoki deski. Dunajčani v Praterju so meni rekli: 'Kaj ne, vi ste župan Gorenjske? Fotografi amaterji so me mimogrede Bog ve kolikrat fotografirali.«
Priljubljeni župnik je umrl leta 1927 na Dovjem, kjer je tudi pokopan. Na njegovi nagrobni plošči ob cerkvi sv. Mihaela nanj spominjajo vklesani verzi: »Vsako jutro v zarji novi, naši zažare vrhovi. Gledajo, kdaj prideš spet, ki si jim bil varuh svet. Naš triglavski kralj Matjaž – župnik z Dovjega Aljaž.«
